Mladiči miši, ki so jih izpostavili stresnim okoliščinam, so namreč začeli proizvajati hormone, ki so "spremenili" njihove gene in vplivali na njihovo obnašanje v dobi odraslosti, so raziskovalci zapisali v študiji objavljeni v reviji Nature Neuroscience.

Izsledki naj bi dali jasnejše odgovore o vplivu "travmatičnega potroštva" na težave, s katerimi se ljudje srečujemo pozneje v življenju, pri čemer so imeli v mislih predvsem depresivna stanja.

Raziskavo je vodil Christopher Murgatroyd z Inštituta Maxa Plancka iz Münchnu v Nemčiji, ki je za BBC dejal, da so se znanstveniki poglobili v raziskavo "molekularnih detajlov", ki natančno kažejo, kako zgodnje življenje programira obnašanje v odraslosti.

Komaj rojene mladiče so v desetih dneh vsak dan za tri ure osamili od mater in opazovali njihov razvoj. Šlo je za blago izpostavljanje stresu, tako da njihov razvoj s pomanjkanjem hrane ni bil ogrožen, a so se mladiči kljub temu čutili "zapuščene", kar je vplivalo tako na njihovo vedenje v odraslosti kot na spomin.

Ti dogodki bi povzročili "epigenetske spremembe", pri katerih prihaja zaradi stresnih vplivov v otrištvu do dejanskih sprememb DNK-ja nekaterih živalskih genov, je pojasnil Murgatroyd. "Gre za dvostopenjski mehanizem," je pojasnil. Travmatična situacija povzroči pospešeno izločanje stresnih hormonov, kar trajno vpliva na hormon vasopresin (tudi antidiuretični hormon, ADH), ki je tako že v zgodnjem otroštvu "sprogramiran" tako, da ga telo v odraslosti proizvaja v višjih količinah, kot je to potrebno.

Študija naj bi dokazala, da je prav vasoprosin kriv za vedenjske spremembe in slabši spomin raziskovanih primerkov, saj se je stanje miši, pri katerih so zavrli njegovo izločanje, vrnilo v normalno.

Po mnenju profesorja Hansa Reula je raziskava pomembna za razumevanje vplivov travmatičnega otroštva na razvoj duševnih bolezni v dobi odraslosti.