"Včasih sedim in razmišljam. Včasih samo sedim," razglablja osiveli in s počasnim življenjem zadovoljni Ian Gillan (Deep Purple). Če gre verjeti delu znanstvenikov, objavljenemu v reviji Science, spada Gillan med izjeme. Ljudje zelo neradi ostanejo sami s sabo in lastnimi mislimi.

Na Univerzi v Virginiji, ZDA, so izvedli niz enajstih psiholoških raziskav, ki so pokazale, da se ljudje najraje osredinijo na zunanji svet, ne na lastno notranjost. Sodelujočim vseh starosti večinoma ni bilo prijetno ždeti v sobi, kjer so lahko le razmišljali, sanjarili ali strmeli v strop.

Nasprotno, večinoma so se zanašali na zunanje dražljaje, recimo poslušanje glasbe ali brkljanje po pametnih telefonih. Nekateri izmed njih so celo izbrali elektrošoke, da bi se le izognili lastni psihi.

"Za tiste, ki uživamo v mirnih trenutkih razmišljanja, so izidi raziskave precejšnje presenečenje," je izjavil psiholog virginijske univerze Timothy Wilson, ki je sodeloval tudi s Harvardom.

Wilson je v različnih fazah udeležencem dal eno, dokaj preprosto nalogo: biti sam z lastnimi mislimi v časovnem razponu od šest do petnajst minut. Sprva jo je naložil kar lastnim študentom, ki so se pritoževali, da jim je bilo neprijetno ter da so se težko zbrali. Presenečen nad izidi se je Wilson odločil poiskati bolj reprezentativen vzorec z ljudmi, starimi od 18 od 77 let. Izidi so bili skoraj povsem enaki.

"Tudi to je bilo presenetljivo: da niti starejši niso pokazali posebnega veselja nad osamljenim tuhtanjem," je dejal profesor.

Ni kriv sodoben način življenja
Ravno zato se je izognil trditvi, ki pride prva na misel: da je za to kriva sodobna družba z vse hitrejšim tempom ali da gre vzrok pripisati obče prisotnim elektronskim napravam (npr. pametnim telefonom in tablicam). Vzročnost je obrnil: napravice, ki ponujajo konstantne dražljaje, so posledica človeške potrebe (ali želje), da se je vedno mogoče z nečim zaposliti.

Wilson je ob tem spomnil tudi na širše raziskave, ki so na splošno pokazale podobno: ljudje se neradi odklopijo od sveta, in če to že storijo, jih stanje navadno ne osrečuje. Raje se posvetijo televizijskim programom, druženju ali branju.

Različne faze Wilsonovega eksperimenta so ljudi postavile v za odtenek različne okoliščine. V nekaj poskusih so morali testiranci čas preživeti v popolnoma prazni sobi (v njej je bil le stol), brez čtiva ali telefonov. Nato so odgovorili na vprašanja o zadovoljstvu z izkušnjo ter o morebitnih težavah pri osredotočenju. Večina se jih je pritožila, da so jim misli odtavale, čeprav v sobi ni bilo ničesar, kar bi njihovo pozornost preusmerjalo.

Nekaj drugih faz eksperimenta jim je dovoljevalo, da so poskus izvedli na lastnih domovih. "Okoli tretjina jih je priznala, da so doma goljufali. Začeli so poslušati glasbo, brkljati po telefonu ali pa so vstali s stola," je razkril znanstvenik.

Nekaj naključno izbranih udeležencev je dobilo dovoljenje, da med testom lahko izvajajo še neko zunanjo dejavnosti (branje, glasba), ne smejo pa z nikomer komunicirati. Ti so poročali o precej višji stopnji zadovoljstva, lažji koncentraciji ter boljšemu nadzoru nad mislimi.

Ker je večina raje počela kar koli drugega kot razmišljala, so nato raziskovalci vse skupaj povprašali: "Bi raje počeli nekaj neprijetnega kot ničesar sploh?"

Kratkočasenje z elektrošoki za moške
Kar lep delež bi. Udeleženci so še pred samim poskusom testno prejeli elektrošok. Zanje je bil dovolj hud, da so bili pripravljeni tudi plačati, le da ne bi prejeli še enega.

Udeležencem so nato ponudili različico poskusa, v kateri so imeli v sobi še taisti pripomoček za elektrošok. Dvanajst od osemnajstih moških si je v petnajstih minutah zadalo vsaj en šok, to pa je storilo tudi šest od 24 žensk.

"Golo dejstvo, da so bili četrt ure sami s svojimi mislimi, je bilo dovolj, da so sami sebe tresli z elektriko. Storili so tisto, za kar bi bili še malo prej pripravljeni plačati, da bi se temu izognili," so zapisali raziskovalci.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se je k šokom zateklo precej več moških kot žensk. Moški so očitno precej bolj nagnjeni k iskanju dražljajev.

Wilson se zdaj posveča vprašanju, zakaj je tovrstna situacija tako neprijetna. Domneva, da je vzrok v spontanosti. Če se nekdo sam, spontano zatopi v misli ali sanjarjenje pri belem dnevu, je to najbrž nekaj drugega, kot če ga drugi zaprejo v sobo, je ocenil.

"Um je namenjen ukvarjanju s svetom okoli nas," je povedal. "Tudi ko smo sami s seboj, se osredinimo na zunanje dogajanje. Brez vadbe meditacije, avtogenega treninga ali drugih tehnik nadzora misli, ki niso lahke, se bo večina ljudi raje posvečali zunanjosti."

Naredite poizkus
Tudi sicer je človeški um dokaj težko nadzorovati. Naredite poizkus: zaprite oči in počasi štejte do deset. Pri tem ne smete misliti na popolnoma nič drugega kot le na štetje in številke. Je uspelo?