Ugotovitve vlivajo upanje, da bi pod površjem lahko našli dokaze o življenju na rdečem planetu.

V raziskavi, ki je nastala pod vodstvom Michaela Dalyja iz ZDA, so sodelovali slovenski znanstveniki Nina Gunde-Cimerman in Cene Gostinčar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije, so sporočili s fakultete.

Znanstveniki so ugotovili, da v posebnih razmerah bakterija Deinococcus radiodurans preživi resnično astronomsko izpostavitev radioaktivnemu sevanju, ki je kar 28.000-krat višja od smrtonosne količine za človeka. Bakterija je že doslej veljala za rekorderko, zdaj pa so odkrili, da lahko njeno odpornost povečajo za več kot petkrat, in sicer tako, da jo posušijo in zamrznejo pri temperaturi -80 stopinj Celzija.

Odkritje je vzbudilo veliko zanimanja, saj prav takšne ekstremno suhe in mrzle razmere vladajo na Marsu, so zapisali na fakulteti.

Vprašanja o tem, ali na Marsu obstaja življenje, že mnogo let burijo domišljijo tako privržencev znanstvene fantastike kot tudi znanstvenikov. Že pred več kot stoletjem je nobelovec Svante Arrhenius govoril o možnosti širjenja življenja v vesolju. Ker bi bila živa bitja tam izpostavljena vakuumu in s tem izsušitvi, izjemno nizkim temperaturam in visokemu sevanju, se je ideja dolgo zdela pretirana. A so od tedaj večkrat dokazali, da lahko nekatere bakterije, glive in celo mikroskopske živali izpostavitev takšnim razmeram preživijo vsaj nekaj mesecev.

Na Marsu so razmere po izgubi tekoče vode in večine atmosfere pred nekaj milijardami let vse prej kot prijazne. Pred radioaktivnim sevanjem vesolja se mikroorganizmi lahko skrijejo pod površje planeta. A sevanje je v naravi prisotno povsod in tudi majhni odmerki pod površjem planeta sčasoma v celicah povzročijo veliko škode.

"Žive in metabolno aktivne celice takšne poškodbe lahko popravijo, če pa so globoko zamrznjene in izsušene, se poškodbe kopičijo, dokler celic ne ubijejo," je pojasnila Gunde-Cimerman. "A zdaj vidimo, da celicam prav izsuševanje in nizke temperature celo pomagajo pri preživetju. Bakterija kot je Deinococcus radiodurans bi lahko pod površjem Marsa sevanje preživela kar do 280 milijonov let. Če bi doživela občasno odtalitev, na primer zaradi udarcev meteoritov, pa morda še mnogo dlje," je dodala.

Potrebna previdnost pri raziskovanju

To odkritje ima pomembne posledice za raziskave rdečega planeta, ki so prav v zadnjih letih doživele nov zagon. "Mednarodna pogodba iz leta 1967 države zavezuje k varovanju našega planeta in vesolja," je razložil Gostinčar. "V naslednjih letih naj bi z Marsa na Zemljo prvič pripeljali vzorce za znanstvene raziskave. Tudi če je verjetnost, da z vzorci prinesemo žive zunajzemeljske mikroorganizme, majhna, si neprevidnosti pri tem ne smemo privoščiti. Pazljivi pa moramo biti tudi v obratni smeri. Zdaj namreč vemo, da lahko z zemeljskimi mikroorganizmi Mars kontaminiramo za dolge milijone let. Ob morebitni človeški odpravi na Mars bo takšno kontaminacijo zelo težko preprečiti, s tem pa bi iskanje morebitnega življenja na tem planetu postalo še mnogo bolj zapleteno," je dejal raziskovalec.

Tudi če je življenje na Marsu že davno izumrlo, pravkar objavljena raziskava vliva upanje v to, da bomo nekega dne našli vsaj njegove ostanke, meni raziskovalka Grebenc. "Če lahko življenje, kot ga poznamo, preživi v marsovskem podzemlju več sto milijonov let, lahko beljakovine, DNK in druge molekule, ki ga sestavljajo, tam obstanejo še mnogo dlje," je dejala.

"Prihodnje odprave na Mars, ki naj bi vključevale tudi več metrov globoke vrtine pod površje planeta, nam bodo povedale marsikaj o tem, ali smo v našem osončju res sami," je dodala.