Decembrske iskrice
1. Izstrelitev astronavtov zaznamovala epidemija
Vabilo bralcem
V četrtek ob 10.05 po našem času je z izstrelišča Bajkonur v Kazahstanu poletela raketa Sojuz-2.1a (TsSKB-Progress). V nebo je ponesla vesoljsko plovilo Sojuz MS-16. Slednje je štiri orbite oziroma šest ur pozneje dospelo do Mednarodne vesoljske postaje na nadmorski višini dobrih 420 kilometrov in se nanjo avtomatizirano priklopilo. Še dve uri pozneje je iz kapsule v modul Poisk izstopila trojica ljudi: Anatolij Ivanišin in Ivan Vagner (oba Roskozmos) ter Christoper Cassidy (Nasa). Začasno bodo člani 62. odprave na MVP, ki bo dober teden štela kar šest astronavtov.
Obstoječa posadka, v kateri so še Oleg Sripočka (Roskozmos), Andrew Morgan in Jessica Meir (Nasa), bo prišlekom postajo predala 15. aprila in se odpravila na Zemljo. Takrat se bo uradno začela 63. odprava s Cassidyjem na čelu.
Trojica bo na MVP-ju predvidoma 196 dni, vrnila se bo z istim Sojuzom (MS-16).
Predvidoma v drugi polovici maja se jim bodo pridružili astronavti s SpaceX-ovega Crew Dragona.
Previdno zaradi epidemije
Niti poleti v vesolje se ne morejo izogniti epidemiji novega koronavirusa.
Če bi šlo vse po načrtih, Ivanišin in Vanger tokrat sploh ne bi poletela. Bila sta namreč rezervna posadka za sprva predvidena Nikolaja Tikhonova in Andreja Babkina.
Februarja pa je Roskozmos Tikhonova in Babkina nepričakovano umaknil – in to "iz zdravstvenih razlogov". Po strokovnih medijih se je pojavilo precej špekulacij, da sta Tikhonov ali Babkin prišla v stik z virusom. Roskozmos tega ni komentiral. Nekaj ruskih medijev pa je pisalo, da naj bi si Tikhonov poškodoval oko.
Je pa umik za Tikhonova in Babkina še posebej nesrečen, ker sta na svojo pot v vesolje čakala dolgo in bila že večkrat umaknjena z načrtovanih poletov.
Pospešek postaji
Mesti na 63. odpravi sta prevzela Ivanišin in Vanger, Cassidy je ostal. Vsi trije pa so bili zaradi epidemije novega koronavirusa preventivno v karanteni en mesec, torej dva tedna več kot običajno.
Projekt MVP ne more in ne sme zastati
Mednarodna vesoljska postaja je pomemben, drag projekt, ki zaradi epidemije ne sme zastati. Postajo je treba vzdrževati in nanjo redno pošiljati potrebščine, astronavti pa ne njej ne smejo biti predolgo, sicer na tnalo postavljajo lastno zdravje.
Vnos koronavirusa na MVP bi lahko bil nočna mora. Zdravstvena oprema je v orbiti omejena, dostava nove poteka počasi. Nobena raketa ne čaka v rezervi za izstrelitev v nekaj dneh, temveč bi morali astronavti nanjo čakati tedne, celo mesece.
Če bi novi koronavirus zašel na MVP, bi najbrž okužil vse astronavte, pri čemer ne bi pomagalo dejstvo, da imunski sistem v orbiti nekoliko oslabi. Tako bi tvegali (deloma) onesposobljeno posadko, v primeru zapletov in težkega poteka bolezni pa še kaj hujšega. V skrajni sili bi lahko "pobegnili" s Sojuzom, kar pa bi bilo za težko bolnega človeka spet tvegano.
Pa tudi razkuževanje notranjosti postaje bi predstavljalo izvedbeno nočno moro.
Rusi vztrajajo pri nemotenih operacijah
Direktor Glavkozmosa Dimitrij Loskutov je v intervjuju za ruski medij Interfax sporočil, da epidemija ne sme in ne bo zaustavila ruske vesoljske industrije in da bodo vse obveznosti izpolnili po načrtu. To velja tudi za MVP in vesoljski program s posadko.
V mestu Bajkonur, skozi katero gredo zadnjih 10 let čisto vsi potniki v vesolje, so zato sprejeli kup ukrepov. Ulice mesta, trgovine ter druge javne površine redno in v celoti razkužujejo, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. Enako velja za Zvezdno mesto (Zvjozdni gorodok), kjer se čisto vsi astronavti in kozmonavti urijo, in za sama izstrelišča.
Rusija je del svoje vesoljske industrije preusmerila v izdelavo ventilatorjev in druge zaščitne opreme, podobno kot indijski Isro (poglavje 5).
Video 1: Posnetek izstrelitve
Video 2: Posnetek priklopa
Video 3: Posnetek vkrcanja
2. Prvobitni Dragon se poslavlja
V torek ob 15.05 ob našem času se je z Mednarodne vesoljske postaje odklopila kapsula Dragon. Pognala je motorje, se varno oddaljila od postaje in se spustila v ozračje. Dobrih pet ur pozneje je pljusknila v Tihi ocean pri Kaliforniji. Z neba je prinesla 1,8 tone tovora, večino opreme znanstvenih eksperimentov, med drugim žive miške in kostne celice.
To je 20. odprava na MVP za podjetje SpaceX in zadnja za obstoječo verzijo Dragona. Ta inačica (Dragon 1) je letela od leta 2012, več na povezavi levo. Zamenjal jo bo Dragon 2 s petino več prostornine. Prvi polet je predviden jeseni.
Video: Posnetek odklopa
Mini skok v zgodovino vesoljskih postaj:
3. ZDA za možnost prilaščanja vesoljskih surovin, Rusija nezadovoljna
Predsednik ZDA Donald Trump je v ponedeljek podpisal uredbo na temo vesoljskega rudarjenja. Z njo spodbuja vsa ameriška podjetja k nabiranju in tudi prilaščanju nabranih surovin z Lune in drugih nebesnih teles. Stališče sicer ni nič novega, je bolj potrditev in razjasnitev že leta 2015 sprejetega zakona.
So pa jasneje zapisali nekaj stališč, ki so pomembna z vidika vesoljskega prava.
Vesolje ni skupna last celega človeštva in ni neke vrste globalni javni prostor. ZDA bodo v mednarodni skupnosti zavračale vsakršen poskus takšne opredelitve. Vesolje smatrajo za "pravno in fizično edinstven oder za človekovo dejavnost".
ZDA bodo tudi aktivno poskušale preprečiti, da bi Pogodba o Luni vstopila v t. i. običajno mednarodno pravo.
Pogodba o Luni, ki je ZDA in večina sveta niso podpisale, nalaga vzpostavitev globalnega mehanizma za razdelitev koristi iz pridobitnih vesoljskih odprav.
ZDA želijo z zakonom in uredbo odpraviti pravne nejasnosti in s tem spodbuditi zasebni sektor, da se loti komercialnih odprav v vesolje, z rudarjenjem tamkajšnjih surovin vred.
Prilaščanje iz vesoljskih teles pridobljenih surovin sicer dovoljuje tudi Luksemburg, ki hoče postati evropsko, če že ne svetovno središče za vesoljsko rudarjenje.
Vesoljsko pravo na preizkušnji
Rusija s potezo ni zadovoljna. Ruska vesoljska korporacija Roskozmos je sporočila: "Poskusi prilaščanja vesolja in agresivni načrti za dejanski prevzem ozemelj na drugih planetih držav ravno ne usmerjajo na pot plodnega sodelovanja. Zgodovina beleži primere, v katerih je država jela zavzemati ozemlja za lastno korist – vsi se spomnimo izida."
Vesoljsko pravo bo v prihodnjih desetletjih na preizkušnji. Nihče namreč doslej – niti ZDA – ne predvideva prilaščanja dejanskega ozemlja na nebesnih telesih, le prilaščanje surovin, ki se iz njih vzamejo (ang. extract). Ko pa bo v sliko prišla varnost in dostop do omenjenih surovin, se bodo zadeve zapletle. Kup je že svetovnih sil, ki napovedujejo vzpostavitev naselbin oziroma delovnih postaj na Luni, še posebej na južnem polu, kjer je najti zelo dragoceni vodni led. Kdo bo imel dejansko v lasti tla, kjer bodo baze postavljene? In ali si bo ameriška baza lahko privoščila, da se lahko kitajski sosed svobodno sprehaja skozi njihovo infrastrukturo (in obratno)? Če bo vode zmanjkovalo, katera vas bo dobila več zalog ledu? Odgovor bo najbrž pokazala praksa.
Več o temi: pogovor z vesoljsko pravnico pri Nasi, Rebecco Bresnik
4. Boeing bo ponovil testni polet Starlinerja
Boeing bo ponovil test vesoljske ladje CST-100 Starliner. To bo storil na lastne stroške, sporočajo iz ameriškega podjetja.
Decembrski testni polet se je izkazal za polomijo. Starliner bi moral poleteti na Mednarodno vesoljsko postajo in potem še slab teden dni manevrirati po orbiti. Zaradi programske napake pa postaje ni dosegel, komunikacija je bila otežena, prav tako zaradi slabo napisane kode pa bi med spustom proti tlom lahko trčila servisni modul in kapsula za astronavte. Starliner je sicer varno pristal. Toda Nasa je ocenila, da so se kar dvakrat v poletu za las izognili katastrofi (poglavje 2).
Sodeč po Nasinem zapisu se je Boeing za ponovitev preizkusa odločil sam. Ni jasno, koliko je na to vplivala sama agencija v zakulisju. Bi pa z ljudmi na krovu veliko tvegal.
Po poročanju Washington Posta bo ponovljeni test jeseni. Taisti medij piše, da bo Boeingova denarnica osušena za 410 milijonov dolarjev.
Nasa od upokojitve Space Shuttlov leta 2011 ne more pošiljati ljudi v vesolje. Od sredine prejšnjega desetletja zato sofinancira razvoj dveh različnih vesoljskih kapsul ameriških podjetij Boeing (Starliner) in SpaceX (Crew Dragon). Prvi polet Zmaja bo v prihodnjih mesecih.
5. BepiColombo obletel Zemljo
Evropsko-japonska sonda BepiColombo je na svoji poti k Merkurju opravila oblet Zemlje. Mimo našega planeta je švignila v petek ob 6.24.58 in se pri tem približala na 12.700 kilometrov. Nebo je prečila od vzhoda proti zahodu. Z golim očesom ni bila vidna, so pa jo lahko ulovili lastniki teleskopov.
Kje je Bepi?
Zemljina težnost je sondo nekoliko zavrla, kar je potrebno za izlete k notranjim planetom Osončja. To je prvi in zadnji oblet Zemlje, bo pa sonda še dvakrat obletela Venero in še šestkrat Merkur, da se bo leta 2025 dovolj upočasnila za vstop v stabilno orbito okoli Soncu najbližjega planeta.
BepiColombo se bo na cilju razdelil v dve samostojni sondi. Japonska bo ohranjala večjo oddaljenost od Merkurja in preučevala magnetno polje, evropska pa si bo pobliže – a še vedno z neba – ogledala površje.
BepiColombo je bil izstreljen leta oktobra 2018. Nekaj več o misiji v takratnem članku.
Merkur je dokaj slabo poznan planet. V 70. letih ga je obletel Mariner 10, med letoma 2011 pa je gostoval Messengerja (oba Nasa).
Video: Simulator navideznega obleta z Bepijem
GIF animacija:
6. Kitajcem spodletela druga izstrelitev letos
V četrtek ob 1.46 po našem času so Kitajci izstrelili raketo Dolgi pohod-3B (CALT) z izstrelišča Xichang v pokrajini Sichuan.
Po poročanju kitajske državne tiskovne agencije Šinhua sta prva stopnja (pravzaprav štirje stranski potisniki) in druga delo opravili po načrtu. Tretja stopnja pa je odpovedala in padla na Zemljo, s seboj v uničenje potegnivši še tovor, indonezijski komunikacijski satelit Palapa-N1.
Dolgi pohod-3B je sicer dokaj zanesljiva raketa. Od leta 1996 so jo izstrelili 67-krat, od tega je dvakrat popolnoma odpovedala, dvakrat pa deloma.
Naključje je hotelo, da leta 2009 zatajila prav pri predhodniku indonezijskega satelita, Palapa-D-ju. Ponesla ga je v prenizko tirnico, a se je satelit z lastnim pogonom uspel dvigniti do načrtovane. Je pa pri tem potrošil toliko pogonskega sredstva, da si je "življenjsko" dobo skrajšal za pet let – in ravno zato so zdaj hoteli izstreliti naslednika.
Kitajska za letos nadobudno načrtuje kar 40 izstrelitev (Rusija jih denimo 33). A leto se je zanjo začelo nekoliko grenko. To je namreč že druga ponesrečena izstrelitev letos (poglavje 4) in to v roku manj kot enega meseca. Kako bo to vplivalo na nadaljevanje programa, ni znano, je pa ustavitev izstreljevanja malo verjetna. Med drugim maja načrtujejo izstrelitev poslednjega satelita Beidou in s tem dokončanje njihovega globalnega satelitskega navigacijskega sistema.
Video: Neuradni posnetek dogodka
7. Arabci pripravili sondo za Mars
Vesoljska agencija Združenih arabskih emiratov je dokončala sondo za Mars, sporočajo iz vlade Dubaja.
Sonda se imenuje مسبار الأمل oziroma Mars Hope (Marsovsko upanje). Razvoj so naznanili leta 2015, izstrelili pa jo bodo letos poleti. Zamud ni bilo, kar je v vesoljskem sektorju neobičajno, še toliko bolj pa zato, ker gre za prvi arabski marsovski projekt sploh.
Mars bo dosegla prihodnje leto, ko bodo Združeni arabski emirati praznovali 50. obletnico obstoja.
V sporočilu za javnost so posebej poudarili, da je v 150-članski ekipi za sondo 34 odstotkov žensk, kar je "največ na svetu za takšen projekt".
"Naša država je postala svetovno znana zaradi prelomnih dosežkov, ki so se vpisali v zgodovino. Svet bomo obdarili z bogastvom znanja o vesolju. Sonda Upanje nosi upanje in ambicije Emiratov, želje arabskega in islamskega ljudstva po boljšem jutri. Svetu želimo poslati sporočilu miru in upanja ter naslikati slavno prihodnost, v kateri si bodo narodi medsebojno delili znanje in veščine," je ob tem izjavil šejk Hamdan bin Mohamed bin Rašid Al Maktum.
Združeni arabski emirati so zagnali majhen, a ambiciozen vesoljski program. Leta 2014 so v ta namen ustanovili Vesoljsko agencijo ZAE, raziskovalni institut Vesoljski center Mohameda bin Rašida in vanj vložili dobrih pet milijard evrov. Leta 2017 so oznanili dolgoročen načrt, po katerem bodo v roku nekaj desetletij poslali Arabca na Mars, dolgoročno pa tam ustvarili kar arabsko kolonijo. Več na povezavi desno.
8. Širjenje vesolja morda ni enakomerno
Ena temeljnih predpostavk sodobne kozmologije veli, da je vesolje gladko, če ga le pogledamo dovolj od daleč.
Natančneje, to je kozmološko načelo, ki pravi, da je vesolje homogeno in izotropno na velikih skalah.
Redno se uporablja prispodoba, da je vesolje kot kolač z rozinami. Ko testo vzhaja in se peče, se enakomerno širi, rozine pa premikajo, vendar ohranjajo medsebojna razmerja, testo pa je povsod nekako podobne strukture.
Sodeč po novi kozmološki raziskavi predpostavka o izotropnosti ni tako trdna, kot se zdi. Avtorji mednarodne raziskave so naračunali, da se deli vesolja širijo hitreje, drugi počasneje.
Kako so prišli do tega zaključka? S pomočjo vesoljskih teleskopov Chandra, XMM-Newton in ACSA so nabrali podatke o 842 jatah galaksij.
Jate galaksij spadajo med največje strukture vesolja. So združbe tisočev in desettisočev galaksij, povezanih s težnostjo. Med njimi se pne ioniziran vroč plin, ki žari v rentgenski svetlobi.
Od temperature do svetlosti in širjenja
Znanstveniki so se poigrali z enačbami, ki vsebujejo svetlost jate, temperaturo in hitrost širjenja vesolja. Znanost je doslej prišla do pravil o medsebojnih razmerjih teh lastnosti. Če torej nekaj lastnosti objekta poznaš, lahko sklepaš tudi vrednosti – ali vsaj razpon vrednosti – drugih neznank.
Temperatura vročega plina v jati je tesno povezana z absolutnim izsevom v rentgenski svetlobi, je na blogu pojasnil eden izmed avtorjev raziskave. Višja je temperatura, več rentgenske svetlobe jata odda. Ko enkrat poznaš prvo, lahko oceniš količino drugega. In kar je pri tej metodi še posebej pomembno: neodvisna je od drugih kozmoloških faktorjev, vključno s širjenjem vesolja. To je bil prvi način, kako so prišli do absolutne svetlosti jat.
Raziskovalna skupina se je zatem računov svetlosti jat lotila po drugi poti, z metodo, ki je odvisna od dodatnih kozmoloških dejavnikov. Po premetavanju enačb so prišli do ocene hitrosti širjenja vesolja za skorajda celo nebo.
Našli so cele zaplate neba, kjer se jate oddaljujejo nekoliko počasneje, in druga področja z nenavadnim pospeškom.
To ni prva raziskava, ki je zanetila plamenček dvoma v domnevo o izotropičnem vesolju. Nekatere prejšnje se s tokratno prekrivajo v področju neba, kjer je širjenje počasnejše, izpostavljajo avtorji.
Omejitve in možne napake
Poudarjajo tudi, da z raziskavo niso niti približno odpravili kozmološkega načela, le našli mesto, kjer je temelj stavbe morda malce majav.
Poleg tega bi lahko omenjeni učinek povzročali drugi, nekozmološki faktorji. Jate galaksij bi se lahko lokalno drugače premikale zaradi medsebojnega privlaka. Vendar avtorji ocenjujejo, da je ta učinek lahko opazen na oddaljenosti samo do 5 milijard svetlobnih let.
Druga alternativna razlaga pravi, da je temna energija lahko lokalno drugačna.
Temna energija je nekaj, kar pospešuje širjenje vesolja. Če se ta nekaj res na različnih koncih vesolja obnaša drugače, bi to bilo zelo pomembno za razumevanje obstoja.
Morda pa so raziskavo slabo zastavili ali kaj napačno naračunali. Znanost jo bo vrgla v mlin in v prihodnosti lahko pričakujemo nova spoznanja.
Video: Chandrin pojasnilnik
9. Nebo razsvetlila rožnata superluna
Nebo je ponoči razsvetlila rožnata superluna, piše MMC. Rožnata zato, ker gre za prvo spomladansko polno luno, superluna pa, ker je bila bližje Zemlji kot običajno, zato je bila videti večja in svetlejša. Galerija fotografij je na voljo na zgornji povezavi.
10. SKOK V ZGODOVINO ali zgodovina prihaja k nam
Apollo 13 "v živo"
Apollo 13 je znan kot uspešna polomija. Med poletom proti Luni je namreč eksplodiral rezervoar za kisik in uničil podporni modul, pogumno potovanje na Luno pa se je spremenilo v ostro bitko s časom in omejenimi viri za preživetje trojice astronavtov.
Izsek iz knjige "Failure is not an Option", Genea Kranza, vodje nadzornikov Apolla 13:
Izstrelitev se je zgodila ob 13.13. Prva faza poleta je minila brez posebnosti. Pet motorjev druge stopnje Saturna V se je vžgalo in lepo gorelo celih pet minut in pol. Nenadoma je osrednji motor prenehal delovati. Ekipa Milta Windlerja, vodje vzleta in veterana treh odprav Apollo, je urno izračunala nov čas ugasnitve motorjev in jih posredovala posadki. Po ugasnitvi preostalih motorjev druge stopnje je štafeto prevzela tretja stopnja S-IVB in potisnila vesoljsko plovilo v tirnico. Po preverbi orbitalnih parametrov za Poveljniški in podporni modul (CSM) ter osvežitvi parametrov tirnice je Windler vzkliknil ukaz GO. S tem je dal zeleno luč za manever, ki usmeri plovilo proti Mesecu (ang. translunar injection). Izdavili smo izdihe olajšanja, misleč, da smo premagali bržkone največjo prepreko odprave.
*GO/NO GO je značilni ukaz na vsaki pomembni odločevalski točki vesoljske misije. Pomeni, da se pristojni strinja z nadaljevanjem misije ali izvršitvijo določene naloge.
Posadka in nadzorno središče sta hitro padla v rutino. Nekaj prvih izmen smo delali z Jackom Swigertom, ga pozorno opazovali in ga umerjali v sistem. Izkazal se je kot več dobra zamenjava za Kena Mattinglyja.*
* Na Apollu 13 bi sprva moral leteti astronavt Ken Mattingly, odličen poznavalec sistemov Apolla. A le tri dneve pred izstrelitvijo je prišel v stik z ošpicami.
Med sicer mirno potjo proti Mesecu smo se nadzorniki in posadka lotili priprav na manever za vstop v lunarno tirnico, saj se takrat delo zelo zgosti. Po pikolovski preverbi plovila in trajektorije smo padli v psihološko stanje sproščene čuječnosti. Zaradi lahkotnega zabavljanja med vodjo poleta, nadzorniki in posadko bi slehernik mislil, da smo popolnoma brezbrižni, v resnici pa smo z očmi kot svedri prebadali zaslone in se osredinjali na delo, pa tudi nabirali rezerve za napornejše naloge, ki so nas čakale.
Razen televizijskega prenosa z Apolla 13 je moja druga izmena minila brez posebnosti. No, razen Mattinglyja, ki nas je gnjavil, hoteč dostop do Nadzornega središča (Mission Control Centre, MCC), čeravno ni bilo jasno, kakšnega zdravja je. Odločil sem se za slednje: če bo kazal znake okužbe, ga bomo posedli za konzolo v drugem nadstropju neposredno pod nami, kjer bo lahko prisluhnil komunikaciji, ne bo pa v stiku z nikomer. Ko se je ob 20. končal prenos, sem z očmi ošinil galerijo za opazovalce, od koder so odhajale družine Lovella in Haiseja. Swigert je bil samski.
Lunneyjeva* Črna ekipa je kapljala v nadzorno središče, hrup je naraščal, ljudje so si predajali posle. [...] Preleteli smo seznam nalog, ki jih je treba opraviti pred spanjem posadke. Preverili smo stanje stikal in telemetrijo. S tem smo zagotovili, da astronavtov ne bo treba prebujati po nepotrebnem, ker je pač neko stikalo ostalo v napačnem položaju. Ker nisem imel kaj drugega za početi, sem pozorno spremljal seznam. Med zapiski je bil manjša, a skrb vzbujajoča napaka. Antena na CSM-ju je za kratek čas prenehala delovati na katerem koli od dveh samodejnih načinov, treba jo je bilo usmeriti ročno. Kasneje, ko je plovilo izvedlo točno določen manever, se je antena naenkrat zaklenila. Zdaj pa je iznenada vrnila v normalno stanje. Za natančno analizo ni bilo dovolj časa in - zelo nerad - sem zagonetko prepustil Lunneyu.
*Glynn Lunney je bil eden od izmenskih vodij poleta.
*Nadzorniki v prvi vrsti, zadolženi za dinamiko poleta.
Posadka se je pripravljala na spanje in pri tem zapirala še zadnje nujne opravke. Med drugim je izključila polnjenje baterije v poveljniškem modulu. Med prejšnjim spanjem se je namreč sprožil alarm zaradi tlaka v rezervoarju za vodik in zbudil posadko. Po obsežni razpravi smo se odločili, da alarma ne bomo ponastavili in s tem preprečili ponovno zbujanje. Posledično je lučka zaradi tlaka neprestano gorela tako v plovilu kot na konzoli Syja Liebergota. Sy je bdel nad tlakom z Zemlje, da je posadka lahko mirno spala.
Lybergot je bil moj EECOM*, ki se je počasi prebijal skozi vrste in sodeloval pri Apollu 8. Na tej točki je spadal med veterane. Zdaj je na njegova ramena padla še druga napaka. Kazalec v drugem rezervoarju za kisik je tekom odprave kazal na običajnih 80 odstotkov, v naši drugi izmeni pa začel silovito oscilirati. Naposled je odpovedal in obstal na 100 odstotkih. Ostali smo brez telemetrije tega rezervoarja.
* EECOM, zadolženi za električne sisteme in sisteme za zagotavljanje življenju primernih razmer.
Zamrznjeni kisik in vodik sta se mešala v treh gorivnih celicah, ki so zagotavljale električno energijo, pa tudi vodo za hlajenje sistemov CSM-ja in za pitje. CSM je bil opremljen še s tremi rezervnimi baterijami, ki smo jih ponavadi uporabljali zadnje dve uri vračanja proti Zemlji. Vodik in kisik sta bila shranjena v okroglih rezervoarjih v tekočem stanju. Pri - 185 stopinjah Celzija ju je ohranjala izolacija, vakuum med notranjimi in zunanjimi stenami. Tekom misije sta se polagoma spreminjala iz tekočine v plin.
Med izstrelitvijo sta bila gosti, superhladni tekočini. Zdaj, po dveh dneh Apolla 13, sta se že prelevila v juhasto "paro": pol tekočino, pol plin. Znotraj rezervoarjev so bili mešalniki. Na zahtevo nadzornikov jih je posadka periodično vklapljala, da se je vsebina rezervoarjev premešala in da so lahko opravili natančne meritve. Znotraj rezevoarjev so bili tudi grelniki za dvig tlaka. Ti so se vklapljali samodejno ali pa ročno s strani posadke.
Sy Liebergot se je mučil s tlakom kisika. Še pred časom za spanje je zaprosil za premešanje rezervoarja, da bi se izognil nepotrebnemu prebujanju posadke. Prošnjo smo posredovali v plovilo, prevzel jo je Swigert. Z mešanjem je začel ob 55.53. Liebergot je oči prilepil na TV ekran, kjer so se prikazovale vrednosti električnega toka iz gorivnih celic.
(V tistem trenutku nismo vedeli, da so imeli grelci rezervoarjev usodno napako v zasnovi. Med predistrelitvenimi testi se je izključilo termostat grelca in zaradi omenjene razvijalske napake poškodovalo telfonsko izolacijo žic, ki so šle v notranjost rezevoarja. In ko so rezervoarje pripravljali na misijo, so se te gole bakrene žice potopile v tekoči kisik. Dva dneva po izstrelitvi sta bila izpolnjena dva pogoja za eksplozijo: kisik v plinskem stanju in poškodovana izolacija. Manjkala je samo še - iskra.)
Prvih 16 sekund po začetku mešanja se ni zgodilo nič. Nato je v rezervoarju številka dva med bakrenimi žicami preskočila iskra. Tlak v rezervoarju se je hitro dvigal. Zamoten z električnim tokom iz gorivnih celic Sy Liebergot ni opazil 18 sekund fluktuacije v toku kisika do vseh treh celic. Tlak v drugem rezervoarju se je vse hitreje dvigal, ni pa sprožil alarma v poveljniškem modulu ali na Liebergotovi nadzorni plošči, ker je bil izključen zaradi spanja. Tlak se je dvigal in dvigal in nenadoma padel. Temperatura rezervoarjev je urno naraščala. Točno eno minuto in 53 sekund po začetku mešanja smo za tri sekunde izgubili telemetrijo. Ko so se odčitki vrnili, smo prebrali slednje: tlak v rezervoarju 2 19 psi, temperatura 28 stopinj Celzija. Tlak bi moral znašati med 865 in 935 psi.
Čas: 55 ur, 55 minut in 4 sekunde od izstrelitve.
Moje komunikacijske linije so izbruhnile kot vihar. "Polet*, računalnik se je ponovno zagnal." Trenutek kasneje je Swigert dejal: "Imamo težavo." En za drugim so nadzorniki privihrali s poročili o zapletih. Na tej točki je Lovell izrekel zlovešče besede: "Houston, imamo težavo!" Glasovi so tako v nadzornem središču kot v plovilu ostajali mirni, toda srca so začela biti hitreje. Nekaj sekund kasneje je Haise sporočil: "Houston, voltaža trenutno izgleda v redu. Imeli pa smo precej velik pok."
* Polet ali Flight je bila okrajšava za vodjo poleta
V Nadzornem središču krize ne vidiš, otipaš ali zavohaš razen skozi telemetrijo in poročila. Se pa zbudi nek notranji občutek, instinkt, ki ti pove, da je nekaj hudo narobe. Ko mi je Lovell sporočil slabe novice, so mi podobne probleme orisali trije drugi nadzorniki. Lovell mi je začel brati dolg popis lučk in alarmov iz plovila, jaz pa sem poskušal razbrati problem. Poročila in naše dotedanje izkušnje so nakazovale električno napako. Mislil sem, da bomo hitro razbrali vzrok in se vrnili na stara pota.
Motil sem se.
Začela se je kriza. Dogodki so se odvijali izjemno hitro, težave, o katerih so poročali, so se stopnjevale in postajale vse bolj zapletene, posadka pa je padala v vse večjo nevarnost. Minilo je 15 minut, ko se nam je počasi začelo svitati, kaj se je v resnici zgodilo. Spoznali smo, da ne bo misije na Luno. To je bila misija za preživetje.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje