Skoraj milijardo kilometrov oddaljeni Titan je sicer majhen, mrzel in negostoljuben, kar je precej drugače od tople in bogate Zemlje. Ima pa z našim planetom tudi kup podobnosti: gosto ozračje, aktivno tektoniko in geologijo, trikilometrske vršace, (ledene) vulkane, zaradi metanotokov kar kraške pojave in jezera, večja od Slovenije. Ta valovijo, polnijo pa se z dežjem, kar pomeni, da ima Titan tudi lastno vreme. Na njem je veliko organskih spojin, čeprav niso vzniknile ničesar biološkega.
Raziskovalci ameriške univerze Cornell pa so našli novo podobnost med Titanom in Zemljo. Po koncu izjemno uspešne misije Cassini so na podlagi zbranih podatkov ustvarili do zdaj najnatančnejšo karto Titana, piše v Nasinem sporočilu za javnost. Ugotovili so naslednje: tako kot je površina Zemljinih oceanov na neki povprečni višini, čeprav je med Atlantikom in Pacifikom celinska masa; tako se tudi Titanova morja metana in etana držijo neke povprečne višine, kaže raziskava, objavljena v znanstveni publikaciji Geophysical Research Letters.
Znanstveniki domnevajo, da so Titanova morja in jezera povezana s podzemnim "vodonosnim" sistemom, le da gre za tekoče ogljikovodike, ki se prebijajo nekje pod površjem in uravnavajo nadzemne vodne gladine. Spet podobno našemu planetu, kjer voda teče skozi porozne kamnine ali grušč.
Manjša jezera se skoraj praviloma pojavljajo na nekaj sto metrih Titanove nadmorske višine.
Titan je Saturnova luna. Njen premer po podatkih Nase šteje 5.150 kilometrov, kar je več od našega Meseca, pa tudi več od planeta Merkurja. Kljub temu ne zaseda prvega mesta med lunami Osončja, saj ga ima Jupitrov Ganimed.
Je tudi edini kraj v zunanjem delu sončnega sistema, torej onkraj pasu asteroidov, kjer je človeštvu uspelo izvesti pristanek sonde. To je leta 2004 storil evropski Huygens. Rekonstruiran video spusta si lahko ogledate na dnu tega članka.