Na univerzi načrtujejo, da bodo s školjkami nadzorovali pretok z dušikom bogatih gnojil v reki, ki se nato izlije v Mehiški zaliv, piše New Scientist. Tovrstna gnojila lahko v prevelikih količinah v zalivu ustvarijo mrtve žepe, ki dušijo morski živelj.
Raziskovalci so tako školjke opremili z brezžičnimi senzorskimi paketi, ki merijo, koliko se školjka odpre, njen srčni utrip, koliko vode prefiltrirajo ter kdaj se zakopljejo. Vse našteto je odvisno od razmer v vodi.
Projekt je trenutno še v testni fazi, saj na skupini školjk, ki živijo v vodnem rezervoarju, preizkušajo, kako se te odzivajo na različne ravni dušika v vodi. Za školjke so se po besedah člana raziskovalne ekipe Antona Krugerja odločili, ker senzorji na školjkah, v nasprotju s klasičnimi, ki merijo vsebnost dušika v vodi, ostanejo čisti več let, za kar poskrbi kar školjka sama.

Po besedah drugega člana, Craiga Justa, pa bi lahko školjke uporabili kot pokazatelj nevarnih rečnih razlitij, podobno kot kanarčke v rudnikih ob uhajanju metana. Obenem pa nekateri drugi strokovnjaki opozarjajo, da bodo klasični senzorji, zaradi njihove natančnosti meritev, še vedno potrebni.