Začnimo s posnemanja vredno zgodbo iz Ljutomera. Tamara Kolerič je študentka drugega letnika medicine v Mariboru, Domen Bogdan študira pravo v Ljubljani. Kot dijaka sta se na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer pod mentorstvom profesorice Marije Meznarič odločila, da raziščeta, ali je tudi Mura onesnažena z mikroplastiko. "V Sloveniji nisva našla nobene take raziskave, v Evropi jih je bilo samo deset," opisuje Bogdan. In tako sta s pomočjo ribičev pridobila ribe na petih lokacijah in jih natančno preučila. "Mikroplastiko sva odkrila v 94 odstotkih vseh vzorcev, pri večjih ribah je bilo mikroplastike več kot pri manjših," dodaja Tamara Kolerič.

"Rezultat naju je presenetil, saj so nama na začetku vsi zatrjevali, da mikroplastike v Muri ni." Domen Bogdan opisuje, da je bila večina delcev, ki sta jih našla, vlaken, "večina mikroplastike pride iz gospodinjstev, pralni stroji so največji onesnaževalci". Onesnaženost okolja z mikroplastiko ju skrbi, kljub temu pa ugotavljata, da smo postali kot družba pozornejši na to. "Še bolj se moramo potruditi. Vse več je namreč raziskav na ljudeh. Na leto zaužijemo tolikšno količino mikroplastike, kot je ustreza velikosti kreditne kartice. Našli so jo v naši krvi, celo v placenti."

Za raziskovalno nalogo sta na mednarodnem tekmovanju mladih znanstvenikov naravoslovnih ved prejela zlato medaljo in dosegla prvo mesto.

Mikroplastika postala del vodnega kroga

"V oceanskih sedimentih je 14 milijonov ton mikroplastike. Tako daleč smo že prišli v tej zgodbi. Ob tem pa nimamo nobene metode, da bi to vzeli ven," navrže Andrej Kržan s Kemijskega inštituta, ki se že 25 let ukvarja s plastiko. Pred dobrim desetletjem se je s študenti prvič lotil iskanja mikroplastike v našem morju. Sliši se skoraj kot ironija, da jih je bilo spočetka strah, ali bodo na to sploh kje naleteli. Zelo hitro jim je postalo jasno, da je plastika tudi v naših vodah. "Mikroplastika se je skrito prikradla v naše življenje. Je nekaj, kar bomo morali rešiti."

"Mikroplastika je povsod okoli nas, je del vodnega kroga, prek nje se prenašajo mikroorganizmi in kemijska onesnaževala, to so dejstva," dodaja Manca Kovač Viršek, biologinja, ki se na Inštitutu za vode med drugim ukvarja s spremljanjem mikroplastike v okolju, zlasti morskem. Bila je tudi v ekipi raziskovalcev, ki so pred kratkim odkrili mikroplastiko v toči.

Na Inštitutu za vode se z vprašanjem mikroplastike v vodah intenzivneje ukvarjajo od leta 2014, odkar so v okviru projekta DeFishGear začeli iskati mikroplastiko v površinski plasti morja, obalnih sedimentih in ribah. Danes izvajajo pilotne monitoringe mikroplastike v okviru izvajanja morske direktive za Ministrstvo za naravne vire in prostor, tako na morju, rekah, ki vodijo v morje, kot tudi na iztokih čistilnih naprav. "Razvoj metodologije za spremljanje mikroplastike v morju smo začeli zaradi morske direktive. Na celinskih vodah pa imamo težavo, ker vodna direktiva še ne vključuje mikroplastike. Zato so se študije v sladkovodnih ekosistemih delale bolj priložnostno." In kakšno količino mikroplastike so odkrili? "Od 100 000 do milijon delcev na kvadratni kilometer. Gre za velik razpon, te rezultate skušamo povezovati z vremenskimi pojavi in v prihodnosti postaviti tudi model."

Pri tem raziskujejo tudi vlogo čistilnih naprav. Znano je, da se v blatu iz čistilnih naprav, izcedni vodi in sedimentih ob izpustih iz čistilnih naprav nalagajo večje količine sintetičnih vlaken kot posledica pranja oblačil. Toda kljub ocenam, da naj bi čistilne naprave več kot 90 odstotkov mikroplastike zadržale v aktivnem blatu, študije navajajo, da se iz teh sproščajo večje količine mikroplastike v vodotoke. To so potrdili tudi v Sloveniji in ugotovili, da se količine mikroplastike v vodotokih za iztoki čistilnih naprav za nekajkrat povečajo. Ob tem je opozorila, da čistilne naprave niso vir mikroplastike, temveč zbirne točke. "Če jih ne bi bilo, bi imeli okoljsko katastrofo."

Mikroplastika je redno prisotna tudi v deževnici, tudi na območjih, oddaljenih od mest. Na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU so je velike količine, recimo, odkrili na Komni. Vzroke za onesnaženost deževnice tudi v naravnih parkih gre po besedah Mance Kovač Viršek iskati v zračnem prenosu mikroplastike, zlasti vlaken. Kot poudarja, so ključni vir pri onesnaženosti voda z mikroplastiko gospodinjstva. Kržan kot pomemben vir onesnaženosti, zlasti na kopnem, izpostavlja barve in lake, "na drugem mestu so delci pnevmatik".

Vpliva mikroplastike na zdravje še vedno ne poznamo

Gabriela Kalčikova, doma iz Češke, že desetletje in pol živi in deluje v Sloveniji. Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo je med drugim vodja znanstvenega projekta "Planterastics", pri katerem kot prvi v Sloveniji in v svetu vrednotijo interakcije mikroplastike z rastlinami. "Moja raziskovalna pot se je začela s testiranjem kozmetičnih izdelkov, tega je bilo zelo veliko. Mikroplastiki smo nenehno izpostavljeni, vsakič ko si kaj pripravimo na krožnik, imamo v okolici veliko majhnih vlaken."

Še vedno pa po njenih besedah ni jasen učinek te stalne izpostavljenosti. "Še vedno ne vemo, kaj to pomeni za nas, to bo zagotovo prihodnja naloga raziskav na področju mikroplastike." Pri tem omeni velikanski nabor študij vpliva mikroplastike na celični ravni. "Te študije ne kažejo celotne slike. Vplivi so vedno v kombinaciji, ne moremo pa sklepati, kaj se bo dogajalo v organizmu. Da delec prepotuje vse te bariere in pripotuje do celice, ni pogosto, zelo težko kaj rečemo o vplivu na nas."

Treba je namreč vedeti, da smo ljudje dolgoročno izpostavljeni zelo majhnim koncentracijam mikroplastike, poleg tega pa sobivamo tudi z marsičim drugim, dodaja Kržan. "In potem se vsi ti učinki mešajo, zato je težko ugotoviti, kakšen je prispevek mikroplastike." Vrh ledene gore pa po njegovem pomeni nanoplastika. "Raziskave kažejo, da iz plastičnih izdelkov izhaja tudi nanoplastika, teh delcev je izjemno veliko. Ko damo zobno krtačko v usta, zelo verjetno izhajajo nanodelci. Vse skupaj postane malo bolj strašljivo, ko gremo v več detajlov."

V zvezi z nanoplastiko pa imamo težavo: težko jo ugotavljamo. "Analitika je zelo zahtevna, z njenim iskanjem se lahko ukvarjajo samo specializirani laboratoriji. Ob tem nimamo univerzalne metode, s katero bi lahko ugotavljali vse vrste delcev." Tako je ugotavljanje nanoplastike v krvi po besedah sogovornikov za zdaj še prevelik izziv.

Tako majhna, a spreminja pH tal in količine metana v zraku

Mikroplastika pa ni le izziv za zdravje človeka, ampak za ohranjanje ravnovesja v okolju. "Nekateri mikroorganizmi v prisotnosti mikroplastike bolje uspevajo, dostikrat gre za mikroorganizme, ki bolje delujejo pri anaerobnih pogojih. Zaradi tega nastaja več metana, ki je toplogredni plin. To je velik problem." A mikroplastika je po njenem izjemno raznolika – gre za različne materiale, različnih velikosti z zelo veliko mogočimi primesmi. "Zlasti mikroplastika z aditivi ali pa taka, ki je bila že dlje časa v okolju in so se nanjo adsorbirala onesnaževala, ima velik vpliv na organizme v okolju," poudarja.

Plastika se veliko uporablja tudi v kmetijstvu. Kalčikova izpostavi folije za prekrivanje, ki pod vplivom sonca in drugih okoljskih dejavnikov razpada in se odlaga v tleh. "Precej gotovi smo, da zato nastajajo spremembe v zadrževanju vode, spremeni se pH, na teh območjih se spremeni

tudi mikrobna združba, to pa lahko negativno vpliva na rast rastlin."

Plastiko bi morali definirati kot nevaren odpadek in jo vračati v trgovine

Novo logično vprašanje, ki sledi vsemu slišanemu, je, kako nova dognanja dohiteva zakonodaja. Počasi, a vendarle se premika, pravijo sogovorniki. "Prva zakonodaja, ki prepoveduje mikroplastiko, je bila sprejeta jeseni. Prepoveduje uporabo namerno dodanih plastičnih delcev, recimo v kozmetiki. A ta zakonodaja ima določene roke, to pa pomeni odlaganje ukrepov za nekaj let v prihodnost." V okviru evropske zakonodaje o kemikalijah gre za uredbo REACH, ki med drugim prepoveduje prodajo bleščic v prahu in plastičnih mikrokroglic. Komisija si je med drugim zastavila cilj, da se do leta 2030 onesnaževanje z mikroplastiko zmanjša za 30 odstotkov.

Tu je tudi morska direktiva iz leta 2017, po kateri po besedah Mance Kovač Viršek mikroplastika ne sme škodovati obalnemu in morskemu okolju, količina odpadkov, ki jih zaužijejo organizmi, pa ne sme imeti škodljivih vplivov. Sogovornica dodaja, da bi morali plastiko vključiti tudi v vodno direktivo. Zdaj namreč nimajo zakonske podlage za analize celinskih voda.

Gabriela Kalčikova pa spomni, da naslednje leto pričakujemo novo direktivo za monitoring mikroplastike v pitni vodi. Po njenih besedah se premika tudi v industriji. "Razmišljati moramo o končnem obdobju izdelka. Usmerjati se je treba v materiale, ki imajo čim manjši vpliv na okolje. Težava je, da imajo tovrstni materiali prenizko ceno. Vsakič znova se moramo ustaviti in premisliti, kaj se bo s tem izdelkom ali embalažo zgodilo. Vsak izdelek ima neko ceno." Ne le siceršnjo, pojasni, ampak tudi tisto, ki jo pomeni za okolje. "Plačamo tudi to ceno."

"Prvi ukrep so izboljšave v ravnanju z odpadki," dodaja Andrej Kržan. "Drugi, da uporabljamo manj plastike. In kot tretje: plastiko bi morali definirati kot nevaren odpadek. Korak v to smer bi bil koristen." Omeni še precej drastičen ukrep, ki bi najbrž tudi zalegel: "Zakaj je ne vračamo v trgovine? Ukrepi bi sledili."