Enkrat so vesoljce za vsak primer - ker je bilo premalo časa za manever izogibanja, ki mu pravijo kar slalom - preselili v kapsulo Sojuz, ki se uporablja tudi kot reševalno vozilo. K sreči se trk ni zgodil.

Kljub temu postajajo odpadki v vesolju čedalje večja težava za varnost vesoljcev in potencialne poškodbe vesoljskih vozil ter satelitov. V vesoljskih centrih ZDA, Rusije in Evrope zdaj z radarji spremljajo gibanje 12.500 kosov odpadkov, katerih velikost je večja od 10 cm. Evropska vesoljska agencija ESA bo še letos vzpostavila lastno omrežje za opazovanje. Težava je, da predstavlja tudi večina od več kot 600.000 kosov odpadkov, ki so veliki le 1 cm ali malo več, nevarnost in možnost za uničenje vesoljskih ladij in satelitov.

Obstaja tudi nevarnost verižne reakcije – če pride do trka, vselej nastane kopica novih delcev. Strokovnjaki ocenjujejo, da bi se lahko do leta 2100 zgodilo 40 trkov.

Spektakularna nesreča se je pripetila 10. februarja letos, ko sta se 780 km nad Sicilijo zaletela odsluženi ruski in aktivni ameriški vojaški satelit. Ob tem je nastalo najmanj 600 razbitin, kar je še povečalo nevarnost trkov, enako kot poskusna razstrelitev kitajskega satelita januarja 2007 na višini 900 km. Nevarnost trkov v tirnicah na teh višinah se je takoj povečala za 70 odstotkov.

Očitno bo potreben mednarodni dogovor o ravnanju z odpadki v vesolju. Napredek bi bil že, če bi vsak lastnik satelita po njegovi življenjski dobi zagotovil nadzorovano uničenje, torej spust proti atmosferi. Ker pa to zahteva gorivo in skrajšanje uporabe, se lastniki temu za zdaj izogibajo.

Boris Bergant