1. Slovenija bo zaprosila za polnopravno članstvo v Esi

Slovenska vlada je na dopisni seji pooblastila ministra za gospodarstvo, turizem in šport Matjaža Hana za predložitev prošnje za polnopravno članstvo Slovenije v Evropski vesoljski agenciji (Esa). Pridruženo članstvo se bo izteklo konec prihodnjega leta, prošnjo za nadgradnjo pa je treba predložiti leto prej. Vlada je odločitev sprejela na podlagi "uspešnega delovanja sektorja", kar pomeni, da je zadovoljna s stanjem slovenske vesoljske industrije.

Slovenija je pot do polnopravnega članstva začela leta 2008 s podpisom sporazuma o sodelovanju in dve leti pozneje s petletnim načrtom povečanja ter krepitve tistih zmogljivosti, ki so uporabne v vesoljski industriji. Leta 2015 se je ta iztekel in Slovenija je bila postavljena pred odločitev, ali opustiti namere ali pa se odločiti za polnopravno članstvo. Po enoletnem oklevanju se je politika odločila za obvod, pridruženo članstvo, ki omogoča sodelovanje v izbirnih programih Ese, in to stanje bo trajalo do leta 2024.

Sorodna novica Slovenska vesoljska strategija, nova evropska sonda in izstrelitev Starshipa

Esa bo po prejemu prošnje pregledala, ali izpolnjujemo merila, nakar bo o tem glasoval Svet agencije.

Vlada je nadalje sprejela Slovensko vesoljsko strategijo z naslovom Mali na Zemlji, veliki v vesolju (PDF 1,5 MB). Osnutek strategije je bil predstavljen aprila letos. Strategija temelji na dejavnostih, ki pri nas že potekajo, in je dokaj realno zastavljena, pravijo avtorji. Precej podrobneje o strategiji na povezavi desno ter v podkastu ApolloLajka, v katerem je gostovala vodja Slovenske vesoljske pisarne Tanja Permozer.

2. Vesoljski sprehod

Astronavtki Jasmin Moghbeli in Loral O'Hara (Nasa) sta v sredo opravili 6 ur in 42 minut dolg vesoljski sprehod pri Mednarodni vesoljski postaji (MVP). Opravljali sta vzdrževalna dela na mehanizmu, ki obrača panele s sončnimi celicami proti Soncu. Zamenjali sta enega od 12 ležajnih sklopov. Zaradi težav z vijaki se je opravilo precej zavleklo in požrlo čas za večino preostalih. Astronavtki sta poleg tega izgubili torbo z orodjem, ki je odtavala v vesolje. Nasa ocenjuje, da je možnost za trk in škodo majhna, zato ni sprejela dodatnih ukrepov. Podrobneje tukaj.

Video: Posnetek dogodka

Delovanje MVP-ja bi lahko podaljšali globoko v trideseta

Višji predstavnik Nase je dejal, bi Mednarodna vesoljska postaja lahko delovala tudi po letu 2030.

Nasa trenutno načrtuje konec delovanja MVP-ja leta 2030 in deorbitiranje leta 2031. Rusi pravijo, da se bodo umaknili še prej: leta 2028, ko naj bi bil izstreljen prvi modul njihove prihodnje nacionalne vesoljske postaje ROS.

Sorodna novica Bitka za nasledstvo MVP-ja, rekord evropske rakete, znaki planeta v tuji galaksiji

Pomočnik administratorja Nase Kennet Bowersox je na simpoziju Beyond Earth poudaril, da upokojitev z letom 2030 ni obvezna in da je časovnica prilagodljiva. Odvisna bo predvsem od enega dejavnika: nadomestka. Nasa je namreč odprla razpis za razvoj več zasebnih vesoljskih postaj, ki naj bi prevzele štafeto.

Eno naj bi kot del MVP-ja začeli postavljati že leta 2025, ta odsek bi se po koncu MVP-ja ločil in ostal v orbiti (Axiom). Še dodatni dve naj bi na podlagi ločenega razpisa začeli postavljati v drugi polovici desetletja (več na povezavi desno, izvajalca še nista izbrana).

Bowersox je priznal, da je načrt na trhlih nogah in da obstoj alternativ do leta 2030 ni zagotovljen, zato razmišljajo o morebitnem podaljšanju delovanja.

Če bi Nasa in Esa po MVP-ju ostali brez vesoljske postaje, bi bil to precejšen udarec za njun ugled in za ugled sodelujočih držav. Povečeval bi se ugled Kitajske, ki bo takrat skoraj zagotovo še imela svojo vesoljsko postajo Tjangong, pa tudi Rusije, če bo uresničila napoved o nacionalki ROS. O svoji orbitalni postojanki razmišljajo celo Indijci (poglavje 5).

Dve vprašanji ostajata odprti. Prvo je stanje postaje, ki je na nebu že več kot dve desetletji in vse hitreje kaže znake obrabe in staranja, še posebej ruski odsek. Bo čez deset let sploh še uporabna? Drugo vprašanje: kako kanijo zahodni partnerji upravljati celoto, če se Rusija res umakne leta 2028?

Nasa je že odprla razpis za izdelavo modula, ki bo MVP zavrl in spustil v ozračje. Po prvotnih načrtih bi to storil ruski Progres, a na to ne gre več računati.

3. Vrnitev kitajske odprave Šendžov-16

Kitajska vesoljska ladja Šendžov-16 (Shenzhou-16) se je v ponedeljek zvečer odklopila z vesoljske postaje Tjangong (Tiangong) in dobrih dvanajst ur pozneje pristala v puščavi Gobi, piše agencija Šinhua (Xinhua). Pristanek je bil dokaj grob, kot je razvidno s spodnjega posnetka. Posadka: Džing Hajpeng (Jing Haipeng), Džu Jangdžu (Zhu Yangzhu) in Gui Hajčao (Gui Haichao) so bili v vesolju pol leta. To je bila peta daljša odprava na Tjangong. Postaja je zdaj obljudena s posadko odprave Šendžov-17 (poglavje 1).

Video 1: Posnetek razdružitve

Video 2: Posnetek pristanka

Video 3: Izhod tajkonavtov

4. Dve kitajski izstrelitvi in en poskok

Kitajska je v sredo s Taijuana (Taiyuan) izstrelila raketo Dolgi pohod-6A. Satelit Tianhui-5 (Tianhui-5) je bil dostavljen v pravilno tirnico, piše Šinhua.

Z Venčanga (Wenchang) je v petek poletel Dolgi pohod-7A. Neimenovani tovor bo namenjen "večspektralnim, visokohitrostnim komunikacijskim poskusom", navaja Šinhua.

Kitajska zasebna družba i-Space je opravila uspešen navpični pristanek testne raketne stopnje.
Stopnja z imenom Hyperbola-2Y se je v sredo dvignila z Džuičuana (Jiuquan). Letela je 50 sekund, dosegla višino 178 metrov in pristala pri udobnih 2,5 centimetra na sekundo. Cilj je zgrešila za 1,68 metra, piše Šinhua.

i-Space se zelo očitno zgleduje po SpaceX-u. Razvija večkrat uporabne rakete, ki močno spominjajo na Falcon 9 in Falcon Heavy (usmerjevalna zakrilca, pristajalne noge ...), le da jih bo gnal metan, ne kerozin.

5. Trije Falconi 9. En Starship?

V tem tednu smo bili priča trem izstrelitvam SpaceX-ovih Falconov 9.

Prvi se je v nedeljo dvignil z Vandenberga z 22 Starlinki. Prva stopnja je opravila sedmi polet.

Video 1: Posnetek misije Starlink-7-6

Drugi je v ponedeljek poletel s Cape Canaverala in v nizkozemeljsko tirnico odložil 23 Starlinkov. Prva stopnja ima na rovašu osem zarez.

Video 2: Posnetek misije Starlink-6-25

Tretji je bil prav tako izstreljen s Floride, in sicer v soboto. Prva stopnja je postavila rekord po večkratni uporabnosti, saj je bila v vesolju kar osemnajstkrat.

Video 3: Posnetek misije Starlink-6-26

6. Sonda Lucy obletela asteroid Dinkinesh in odkrila luno

Nasina sonda Lucy je 1. septembra obletela asteroid 152830 Dinkinesh pri oddaljenosti 430 kilometrov in medsebojni hitrosti 16.000 kilometrov na uro (4,5 kilometra na sekundo). Podrobnosti postopka so na voljo tukaj. Dodobra ga je fotografirala in na hitro preučila s svojimi znanstvenimi instrumenti, kar je bila dobra vaja pred končnim ciljem: obiskom Jupitrovih trojancev. Podatki bodo nazaj kapljali kakšen teden, so pa za pokušino že objavili nekaj fotografij, ki razkrivajo, da je Dinkinesh pravzaprav dvojni sistem, saj je v njem tudi luna. Po prvih podatkih je večji asteroid v sistemu širok 790 metrov, manjši pa meri 220 metrov. Sistem se nahaja v notranjem delu asteroidnega pasu. Dink'inesh je etiopsko poimenovanje znanega fosila človečnjaka Lucy (po katerem je poimenovana sonda).

Lucy je bila izstreljena oktobra 2021 (poglavje 5). Leta 2025 bo obletela telo asteroidnega pasu 52246 Donaldjohanson, dve leti pozneje pa Jupitrove trojance 3548 Eurybates, 15094 Polymele, 11351 Leucus in 21900 Orus. Leta 2030 sledi še en oblet Zemlje, nato oblet trojanca 617 Patroclus. Prav trojanci so njen prvenstveni cilj. To sta dve skupini asteroidov, ki skupaj z Jupitrom krožijo okoli Sonca in ki jih še nikoli nismo preučili od blizu.

GIF-animacija:

7. NOTICE:

8. Ganimed: Dokaz v prid obstoja podlednega oceana

Nasina sonda Juno je na površju Jupitrove lune Ganimed zaznala soli in organske spojine.

Juno je tarčo obletel junija 2021 pri oddaljenosti 1046 kilometrov. Med drugim jo je gledal v infrardeči svetlobi z instrumentom JIRAM pri ločljivosti enega kilometra na piko. Tako je na površju zaznal "podpise" različnih kemikalij. Med drugim je našel: hidrirano sol (natrijev klorid), amonijev klorid, natrijev bikarbonat (sodo bikarbono) in morda tudi alifatske aldehide. Znanstveniki menijo, da je slanica podlednega oceana nekoč prodrla na površje in prinesla omenjene spojine. Podrobneje tukaj in v Nature Astronomy.

Video: Posnetek dotičnega obleta

Ganimed je največja luna v Osončju s premerom 5270 kilometrov. Večji je celo od planeta Merkur, ima pa zgolj polovico njegove mase. Po dozdajšnjih podatkih ima majhno železno jedro, obdano s silikatnimi kamninami, pokrit pa je z ledeno skorjo. Znanstveniki menijo, da je med ledom in kamninami tudi tekoča voda, in sveža raziskava tej hipotezi pritrjuje.

Juno se počasi bliža uničenju. Izstreljen je bila že leta 2011, okoli Jupitra kroži od leta 2016, čez dve leti pa bo namenoma poslan v Jupiter, da ne bi morebiti kontaminirala lun, kot je Ganimed.

Neobdelani posnetki, ki jih je izgotovila sonda, so na voljo tukaj.

9. Sistem s sedmimi zunajosončnimi planeti

4672 svetlobnih let stran od Zemlje se nahaja planetarni sistem Kepler 385 s kar sedmimi planeti, kaže sveža raziskava, nastala na podatkih upokojenega vesoljskega teleskopa Kepler. Obstoj nekaj planetov sistema so potrdili že davnega leta 2014, preostanek pa zdaj.

Kepler 385 je Soncu podobna zvezda, le da je 10 odstotkov večja in za pet odstotkov bolj vroča. Dva najbližja planeta sta kamnita in malce večja od Zemlje ter morda obdana z redkim ozračjem. Premer preostalih petih je približno dvakratnik Zemljinega, ti verjetno imajo goste atmosfere. Sedmerica kroži blizu zvezde in je posledično vroča, življenju negostoljubna.

Najdba je zanimiva predvsem zaradi števila planetov v sistemu. Po dozdajšnjih podatkih je najbogatejše Osončje z osmimi planeti (hipotetičnega Planeta devet še vedno niso našli), na drugo mesto s sedmimi planeti si delita sistema TRAPPIST-1 in Kepler 385. Vsi ostali jih imajo manj. Podrobneje tukaj.

10. FOTO: Webbova rakovica

Vesoljski teleskop se je tokrat lotil meglice Rakovica, enega najbolj znanih vesoljskih teles. To je 6500 svetlobnih let oddaljena planetarna meglica, ki je ostala po eksploziji supernove. Nastala je pred okoli 7450 leti, torej 5400 pred našim štetjem, svetloba pa je do nas potovala omenjenih 6500 let. Kitajski astronomi so jo zaznali leta 1054. V sredi oblaka prahu in plinov se skriva pulzar, nevtronska zvezda, ki ustvarja močno magnetno polje in greje okolico. Podrobneje tukaj, spodaj za primerjavo še nekaj posnetkov drugih teleskopov.

11. ODŠEL JE V ZGODOVINO: Ken Mattingly, astronavt Apolla in Space Shuttla

Umrl je ameriški astronavt Thomas Kenneth Mattingly II ali – na kratko – Ken Mattingly, star 87 let. Poznan je bil predvsem po svoji vlogi pri reševanju odprave Apollo 13 in po poletu okoli Lune na Apollu 16.

Rodil se je leta 1936. Leta 1958 se je pridružil mornarici in dve leti pozneje postal vojaški pilot. Leta 1965 ga je Nasa sprejela v peti astronavtski razred in mu dodelila razvoj vesoljskega skafandra.

Na zgodovinski odpravi Apollo 11 je bil rezerva za Michaela Collinsa, svojo prvo priložnost za dejanski odhod v vesolje pa je dobil na prav tako zveneči trinajstki kot pilot poveljniškega modula (kapsule Apollo). A priložnost se mu je izmuznila iz rok, saj je bil zgolj nekaj dni pred izstrelitvijo izpostavljen virusu rubella, ki povzroča rdečke. Edini v posadki jih ni prebolel, zamenjal ga je Jack Swigert. To je bil zanj hud šok, ki ga je – kot je priznal pozneje – pahnil v hudo potrtost, še posebej zato, ker je zanimanje javnosti za program Apollo venelo, politika pa je začela črtati misije. Morda je zamudil edino vozovnico do Lune.

Še toliko bolj je bil pretresen, ko se je na vesoljski ladji Apollo 13 zgodila eksplozija, ki je posadko pahnila v hudo nevarnost. Nemudoma se je pridružil iskanju rešitev in cele dneve preživel v simulatorju, v katerem je preizkušal postopke, s katerimi so želeli posadko varno pripeljati domov in naposled so tudi jo.

Mattingly ni zbolel za rdečkami, a je pozneje priznal, da je bila njegova izločitev na mestu. Če bi v vesolju dejansko zbolel, bi bilo to ravno med vrnitvijo lunarnega modula s površja in postopkom združevanja s poveljniškim modulom, kar je terjalo polno osredotočenost, in ne bolnega pilota. Poleg tega bi se bolan težko prebil skozi hlad in pomanjkanje vode, večdnevne težke razmere, ki jim je bila podvržena posadka Apolla 13.

Priložnost za vesoljski polet je spet dobil na Apollu 16 in jo je tudi izkoristil kot pilot poveljniškega modula. Na poti domov je opravil drugi vesoljski sprehod v zgodovini zunaj Zemljine orbite. Polet je sicer minil v zavedanju, da se Apollu čas izteka.

Zatem se je pridružil programu Space Shuttle. Opravil je še dva poleta v vesolje: leta 1982 v raketoplanu Columbia (STS-4) in leta 1985 v Discoveryju (STS-51-C).

Preostanek kariere je preživel v vesoljski industriji, v kateri je med drugim delal za Grumman, Lockheed Martin in General Dynamics. Kolegi so ga opisovali kot zadržanega strokovnjaka, ki je visoko cenil zasebnost ter inženirsko odličnost. "31. oktobra smo izgubili narodnega junaka. Nasin astronavt TK Mattingly je bistveno prispeval k uspehu programa Apollo," je ob tem zapisal prvi mož Nase Bill Nelson. Njegov astronavtski kolega Buzz Aldrin pa: "Vedno se ga bom spominjal po tem, da je zlahka prenašal ogromno odgovornost in pritisk. Spadal je med najredkejšo vrsto pravih profesionalcev."

Več o preminulem v pripetih povezavah in videoposnetkih.

Video 1: Mattinglyjevo predavanje iz leta 2014

Video 2: Nasin dokumentarec o Apollu 16

Video 3: Trening pred odpravo Apollo 16

Video 4: Vesoljski sprehod na Apollu 16

Video 5: Izstrelitev in pristanek odprave STS-4

NA VIDIKU:

Torek, 7. november - Falcon 9 - Transporter 9

Torek, 7. november - Euclid - objava prvih barvnih fotografij

Četrtek, 9. november - Falcon 9 - Dragon CRS-29

Predvidoma sredina meseca: drugi polet sistema Starship