Razlika v položaju oz. celični lokalizaciji normalne, t. i. divje oblike proteina MyD88 ter mutantne, povezane z rakom. Posnetek je nastal pod fluorescenčnim mikroskopom v okviru raziskave na Kemijskem institutu leta 2014. S taistim proteinom so se ukvarjali tudi tokrat. Foto: Mojca Benčina
Razlika v položaju oz. celični lokalizaciji normalne, t. i. divje oblike proteina MyD88 ter mutantne, povezane z rakom. Posnetek je nastal pod fluorescenčnim mikroskopom v okviru raziskave na Kemijskem institutu leta 2014. S taistim proteinom so se ukvarjali tudi tokrat. Foto: Mojca Benčina

Avtorji raziskave so Mateja Manček Keber, Duško Lainšček, Mojca Benčina s Kemijskega inštituta, Rok Romih z Inštituta za biologijo celic Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Jiaji G. Chen, Zachary R. Hunter in Steven P. Treon z inštituta Dana Farber Cancer Institute, ki deluje v okviru Harvard Medical School v ZDA, ter Roman Jerala s Kemijskega inštituta, ki je raziskavo vodil.


Odkrili so, da zunajcelični vezikli, ki jih sproščajo rakave celice, vsebujejo signalni posrednik, ki se lahko z vezikli prenese v okoliške celice in jih aktivira, kar bi lahko povzročilo razširjanje raka.

Raziskovalci razlagajo, da odkritje predstavlja doslej neznan mehanizem prenosa signalnih kompleksov prek zunajceličnih veziklov kot mehanizem medceličnega komuniciranja, ki lahko prispeva k širjenju vnetja. To pa predstavlja tudi osnovo za morebitno smer zdravljenja raka, so sporočili s Kemijskega inštituta.
Raziskava je objavljena v znanstveni reviji o hematologiji Blood.

Protein, ki lahko koristi ali škoduje
Celice se na spremembe v okolju odzovejo s signali, ki sprožijo procese, kot je npr. vnetni odziv. Pri tem je pomemben protein MyD88, saj igra ključno vlogo v signalizaciji imunskega odziva pri okužbah in drugih poškodbah. Po drugi strani pa pretirana aktivacija celic lahko privede do bolezni.

Prva avtorica raziskave Mateja Manček Keber že več let raziskuje vlogo zunajceličnih veziklov oz. mešičkov. Ti so neke vrste mehurčki, zamejeni z lipidno membrano, ki vsebujejo sestavine celic, kot so proteini, oligosaharidi, lipidi in RNK.

Zunajcelične vezikle je najti v krvi in drugih telesnih tekočinah in njihov pomen je zlasti v vlogi posredovanja informacije med izvornimi in tarčnimi celicami, zlasti pa se je to pokazalo za pomembno pri raku.

Pri Waldenströmovi makroglobulinemiji, vrsti limfoma (rak krvnih celic), so odkrili, da več kot 90 odstotkov pacientov vsebuje mutiran protein MyD88 L265P, ki povzroči od receptorjev neodvisno aktivacijo celic.

Blokiranje in smrt rakavih celic
Onemogočanju signalizacije s tem proteinom povzroči smrt rakavih celic; o molekulskem mehanizmu aktivacije so raziskovalci Kemijskega inštituta poročali že leta 2014.
Raziskovalci so pokazali, da se MyD88 L265P, prenesen z zunajceličnimi vezikli, sprosti v citoplazmo tarčnih celic, kjer tvori signalni kompleks z lastnim MyD88 in sproži vnetje. Vnos zunajceličnih veziklov so opazili v miših, kjer so zunajcelični vezikli spremenili mikrookolje v kostnem mozgu.

MyD88 so zaznali tudi v zunajceličnih veziklih, ki so bili izolirani iz kostnega mozga bolnikov z Waldenströmovo makroglobulinemijo, kar po navedbah inštituta dokazuje, da do tega procesa prihaja tudi pri pacientih z rakom.

Avtorji raziskave so Mateja Manček Keber, Duško Lainšček, Mojca Benčina s Kemijskega inštituta, Rok Romih z Inštituta za biologijo celic Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Jiaji G. Chen, Zachary R. Hunter in Steven P. Treon z inštituta Dana Farber Cancer Institute, ki deluje v okviru Harvard Medical School v ZDA, ter Roman Jerala s Kemijskega inštituta, ki je raziskavo vodil.