1. Korak nazaj za Starship

Še en primerek vesoljske ladje Starship je končal v plamenih. Prototip pod serijsko številko SN11 je poletel do 10 kilometrov, a že pred pristankom eksplodiral. Tudi prejšnje tri je razneslo, a vse na tleh. Tako kot četrtkovi prizori so tudi vzroki zaviti globoko v meglo.

Starship SN11 je z Boca Chice (Teksas, ZDA) poletel v četrtek popoldne po našem času. Kvišku so ga pognali trije motorji raptor na metan. Kmalu po vzletu se je nad šobo enega izmed raptorjev pojavil za zdaj še nepojasnjen ogenj, ki ni pojenjal do konca poleta. Starship se je kljub temu zanesljivo vzpenjal do 10 kilometrov, vmes polagoma ugašal motorje, se nazadnje ustavil, prekucnil v vodoraven položaj in prosti pad proti tlom. Malo pred pristankom in v gosti megli je sledila prekinitev videoprenosa. Odzvenela sta glasen pok in silen trušč, megla je dobila oranžen sij. Namesto sijočega kovinskega valja so na tla deževali kadeči se kosi.

Kaj je spodletelo tokrat? Prvi mož SpaceX-a Elon Musk je na spletu zapisal, da so že med vzponom zaznali napake na raptorju številka 2, med zaviranjem pa ta ni dosegel potrebnega tlaka v zgorevalni komori. "A teoretično ta niti ni bil potreben. Nekaj pomembnega se je zgodilo takoj po prižigu motorjev za pristanek," je sporočil in napovedal, da se bo podjetje zakopalo v podatke in izsledke sporočilo takoj, ko bo mogoče.

O vzroku se na tej točki lahko le ugiba. Morda so v nadzornem središču zaznali nevarno napako in plovilo sami razstrelili. Morda – glede na razdejano strukturo SN11 – je odjeknila eksplozija enega izmed rezervoarjev.

Vsekakor je to udarec za program Starship. Prejšnji trije poskusi (SN8, SN9, SN10) so se sicer tudi končali z eksplozijami, a pri vsakem je bilo nekaj napredka. SN10 je nazadnje – nekoliko surovo – pristal in obstal na tleh, čeprav je okoli osem minut pozneje poskrbel za spektakularne posnetke. Pri SN11 pa niti tega niso dosegli, še več, znova so se spopadali z nezanesljivostjo raptorjev.

Morda je tudi zato SpaceX odpovedal iteracije do številke 14, narejene po podobnem kopitu, in preskočil na naprednejši SN15 z drugačnim drobovjem in novo generacijo raptorjev.

Vsekakor podjetje nadaljuje proizvodnjo množice prototipov Starshipa. Obenem je v izdelavi prototip rakete, ki bo Starship nosila, torej Super Heavy. BN1 je že sestavljen, a ga bodo razgradili, BN2 pa naj bi poletel konec aprila, je zapisal Musk. Optimistično načrtuje prvi orbitalni polet že letos.

Po znova optimističnih napovedih podjetja bo Starship – ob uvedbi tehnologije dotakanja goriva v orbiti – globoko v vesolje nosil več kot sto ton tovora in ducate ljudi za neverjetno nizko ceno. Le čas bo pokazal, koliko te napovedi držijo.

Video 1: SpaceX-ov posnetek

Video 2: Alternativni posnetek

2. Še letos prva odprava, sestavljena izključno iz vesoljskih turistov

Vesoljski turizem dobiva veter v jadra. Še letos bo v vesolje poletela prva odprava, sestavljena izključno iz vesoljskih turistov, brez predstavnikov vesoljskih agencij: Inspiration4.

Ameriški podjetnik Jared Isaacman je zakupil štiri vozovnice na SpaceX-ovi vesoljski ladji Crew Dragon: eno zase, tri pa za sopotnike, izbrane prek različnih natečajev. Izbor je trajal več mesecev, zdaj so javno razgrnili imena.

Prvi sopotnik je Chris Sembroski, uslužbenec podjetja Lockheed Martin, ki si je mesto prislužil z donacijami za otroško bolnišnico St. Jude. Druga je Sian Proctor, znanstvenica, ki je sodelovala na številnih kopnih simulacijah vesoljskih misij. Mesto je dobila na natečaju z videoposnetkom in zato, ker je odprla svojo spletno trgovino pri Isaacmanovem podjetju. Četrta sopotnica pa je Halyey Arceneaux, zdravnica v omenjeni bolnišnici, kjer je kot otrok prebolela kostnega raka. Pri 29. letih bo najmlajša Američanka v vesolju. Zdaj rekord drži Sally Ride, ki je leta 1983 letela v Space Shuttlu, stara 32 let. Isaacman je vse skupaj zastavil tako človekoljubno kot v promocijo svojega podjetja Shift4 Payments, ki se ukvarja s spletnim finančnim poslovanjem. Je tudi pilot tako civilnih kot vojaških letal.

Izstrelitev na raketi Falcon 9 je predvidena 15. septembra letos, kar pomeni, da bodo sodelujoči morali opraviti hiter tečaj za astronavte. Astronavtski trening navadno traja leta.

Četverica ne bo zgolj uživala v razgledu, temveč opravila še kopico znanstvenih poskusov.

Polet bo trajal tri dni na višini 540 kilometrov. Nazadnje so ljudje višje šli leta 2009 med popravilom vesoljskega teleskopa Hubble (STS-125).

Polet bo v celoti nadzorovalo in izvedlo zasebno podjetje, kar je znanilec nove dobe zasebnih potovanj v vesolje.

To bo tudi prikaz večkratne uporabnosti Crew Dragona. Uporabili bodo primerek Resilience, ki je trenutno priklopljen na Mednarodno vesoljsko postajo. In kot je razvidno na naslovni podobi poglavja, mu bodo namesto priklopnega mehanizma namestili razgledno kupolo.

Prihodnje leto bo Crew Dragon ponesel prvo zasebno odpravo (z enim profesionalnim astronavtom na krovu) na Mednarodno vesoljsko postajo v organizaciji podjetja Axiom Space (poglavje 5).

Video: Novinarska konferenca

3. Uspešna izstrelitev Dolgega pohoda-4c

V torek ob 22.45 po našem času so Kitajci izstrelili raketo Dolgi pohod-4C, sporoča kitajska vesoljska administracija CNSA. Tovor: satelit Gaofen 12 02, namenjen opazovanju Zemljinega površja.

Dolgi pohod-4C ima tri stopnje, v nižjo Zemljino tirnico zmore prenesti dobre štiri tone tovora. To je bil 364. polet raketne družine Dolgi pohod.

Video: Kratek posnetek dogodka

4. Nov projekt zasebne vesoljske postaje

S koncem Mednarodne vesoljske postaje na vidiku vznika vse več zasebnih pobud, ki naj bi jo nadomestile.

Naslednja prihaja iz ameriškega podjetja Sierra Nevada Corporation (SNC), predstavili so jo na tiskovni konferenci ta teden.

Kaj načrtujejo? Večmodularno postajo v nižji Zemljini tirnici z najmanj šestimi odseki, od tega štirimi napihljivimi. Med njimi bodo t. i. LIFE habitati, ki so jih razvili sami, sicer z delno podporo Nase (program NextSTEP-2). Vsak habitat LIFE je velik osem metrov, izstreljen bo lahko na "konvencionalni" raketi in napihnjen v orbiti. Nasa pravkar preizkuša prototip. In kot je razvidno s spremljajočega videoposnetka, naj bi ti habitati končali tudi na površju Meseca.

A za vse to je potreben denar. Veliko denarja. Eno samo podjetje težko zmore takšen projekt. Zelo verjetno računajo na Nasino naročilo.

Da to ni zanesljivo, dobro vedo v podjetju Bigelow Aerospace, ki že dobri dve desetletji razvija prav napihljive vesoljske habitate. Dolgo so Nasi ponujali svoje storitve, a ker večjega priliva ni in ni bilo, so morali lani odpustiti vse zaposlene (poglavje 1).

SNC že lep čas razvija svoj raketoplan pod imenom DreamChaser, zdaj trup prvega polno operativnega primerka prekrivajo s toplotnim ščitom, poleti mu bodo dodali krila. Prihodnje leto naj bi opravil svojo prvo oskrbo Mednarodne vesoljske postaje, ključen bo tudi za vzdrževanje načrtovane zasebne.

Sorodna novica Izbrani pristajalniki za Luno, SLS se vse bolj odmika, Kitajci raziskujejo Luno

SNC je sicer udeležen še v enem projektu, o katerem redno poročamo. So del konzorcija pod vodstvom podjetja Dynetics, ki razvija lunarni pristajalnik in z njim tekmuje na razpisu programa Artemis (več o tem desno). Prejšnji mesec so izdelali prototip bivalnega modula in ga dostavili Dyneticsu.

Video: Predstavitev projekta

5. Bi postali evropski astronavt?

Evropska vesoljska agencija sestavlja naslednjo generacijo evropskih astronavtov.

Prijavljamo se lahko tudi Slovenci. Rok se izteče 28. maja letos, prijave tukaj. Če torej berete novice o vesolju in vas področje privlači, je pred vami redka priložnost, da postanete del njih.

Esa je astronavtski razred nazadnje izbrala pred več kot desetimi leti in vprašanje, kdaj bo naslednjič. Nova generacija pa ne bo letela samo na MVP, temveč bo sodelovala tudi pri raziskovanju Lune.

Izbranci bodo znani oktobra 2022. Izbrali bodo od štiri do šest kariernih astronavtov in predvidoma 20 rezervnih, ki bodo pomagali tudi pri drugih nalogah vesoljskega programa.

Minimalna merila? Imeti morate končan podiplomski študij s področij naravoslovnih znanosti, medicine, inženirstva, matematike, računalništva. Lahko ste tudi testni pilot ali inženir v šoli testnih pilotov. Imeti morate tri leta "relevantnih" delovnih izkušenj in tekoče govoriti angleško. Dobro je znati tudi kak drug jezik. Biti morate dovolj zdravi za teoretično pridobitev licence zasebnega pilota.

Pričakovati je, da bo konkurenca huda, potrebna pa čim širši nabor znanj in visoka psihofizična zmogljivost. Vesolje namreč ne odpušča napak.

6. OSIRIS-REx si bo še zadnjič pogledal asteroid Bennu

Sorodna novica Nasina sonda izgublja delce asteroida. Do zadnjega ne bo vedela, ali jih je dovolj.

Nasina sonda OSIRIS-REx bo še zadnjič skrbno preučila svojo tarčo, asteroid Bennu. Pri njem je od leta 2018, vmes se je celo spustila na površje in pobrala vzorec, zdaj pa bo opravila zadnja opazovanja, med drugim zato, da bo videla razdejanje po pristanku (več o pristanku desno).

Asteroidu se bo približala na 3,7 kilometra in vanj usmerila svoje znanstvene instrumente, sporoča Nasa. Po obletu bo nekaj dni na Zemljo pošiljala zbrane podatke. V relativni bližini Bennuja bo ostala do 10. maja. Takrat se bo odpravila domov. Kapsulo z vzorcem bo proti tlom odvrgla 24. septembra 2023.

Kaj se bo s sondo zgodilo potem? Nasa se ne izreka. Obstaja pa možnost, da bo odvandrala naprej, tako kot je lani japonska Hajabusa 2 (poglavje 7).

7. Dva silnejša potresa na Marsu

Nasina sonda InSight je zaznala dva močnejša potresa na Marsu. Bila sta magnitude 3,3 in 3,1, epicenter je bil v regiji Cerberus Fossae. Prav tam je sonda že zaznala še močnejša potresa magnitude 3,6 in 3,5. Prek tresenja tal poskušajo znanstveniki preučevati notranjo strukturo planeta.

Sonda je od leta 2018 zaznala več kot 500 potresov, a znanstveniki so pričakovali več. Med drugim jo je zagodel marsovski veter. Čeprav je seizmometer prekrit s kupolo, veter še vedno povzroča veliko šuma. Toliko, da vso lansko zimo niso ujeli niti enega potresa. Da bi zmanjšali šum, kabel seizmometra zasipavajo z Marsovo prstjo (zgornja GIF-animacija).

8. FOTO: Drugi medzvezdni obiskovalec je bil neokrnjen

V zadnjih letih je človeštvo prvič zaznalo obiskovalce iz drugih planetarnih sistemov (nebesna telesa, ne Nezemljane).

Prvi je 'Oumuamua, nebesno telo v obliki cigare, odkrito leta 2017, za katerega se še danes ne ve, ali je medzvezdni asteroid, medzvezdni komet ali nemara celo košček planeta (več o tem v znanstveni objavi in spodnjem videu).

Drugi potrjeni prišlek je nedvomno medzvezdni oziroma odpadniški komet. To je 2I/Borisov, odkrit leta 2019 (poglavje 3). Opazovanja Hubbla in drugih teleskopov so pokazala, da je po sestavi precej podoben našim kometom, a ne povsem enak, saj ima več ogljikovega monoksida.

Zdaj so na podlagi opazovanj Evropskega južnega observatorija dodali še nekaj koščkov sestavljanke. 2I/Borisov je zelo verjetno neokrnjen. Odkar je zapustil svoj domači planetarni sistem, ni obletel še nobene zvezde, ki bi ga spremenila, zato je pristen predstavnik materiala in razmer, ki so vladale ob njegovem nastanku. To je pomemben podatek, ki je človeštvu kar padel v roke.

Tuji sistemi so tako daleč, da jih komaj vidimo, do njih pa bi potovali najmanj desettisoče let. Kaj boljšega torej, kot da ti sistemi k nam pošljejo kemični vzorec. In to neokrnjen!

Kako pa so znanstveniki ugotovili, da je tak 2I/Borisov? Merili so polarizacijo njegove svetlobe in jo primerjali s polarizacijo drugih kometov. Primerljiva je bila le s kometom Hale-Bopp, ki je središče Osončja – po našem poznavanju – obiskal le dvakrat in bil tako razmeroma nedotaknjen.

Na podlagi visoke prisotnosti ogljikovega monoksida znanstveniki sklepajo, da je nastal v sistemu z zvezdo rdečo pritlikavko (poglavje 7).

Evropska vesoljska agencija pripravlja sondo, ki bo sredi Osončja hibernirala čakajoč na tuje prišleke – Comet Interceptor.

Video: Ponazoritev poti Borisova

Video 2: ESO-jev pojasnilnik

Video: 'Oumuamua kot kos planeta?

9. SKOK V ZGODOVINO: Prvi poskus pristanka na Luni

2. aprila 1963 je bila na raketi Molnija-L izstreljena sonda Luna 4, s katero so Sovjeti želeli opraviti prvi pristanek na Luni. Izstrelitev je bila uspešna in sonda se je po kratkem kroženju okoli Zemlje odpravila k našemu naravnemu satelitu. Na poti pa je odpovedal navigacijski sistem in Lune 4 niso mogli pravilno usmeriti za popravke poti. Luno je tako zgrešila za 8400 kilometrov in nanjo ni odvrgla 58-centimetrskega in 105-kilogramskega pristajalnega modula.

Nekaj let prej so Sovjeti sicer uspešno zadeli Luno, vanjo so s hitrostjo 3,3 kilometra na sekundo treščili sondo Luna 2.

10. NA VIDIKU:

Ponedeljek, 5. april - Crew Dragon - menjava priklopa na MVP-ju

Torek, 6. april - kapsula Orion - testni primerek bodo vrgli v vodo

Sreda, 7. april - Falcon 9 - Starlink

Četrtek, 8. april - Center Noordung - Predavanje v sklopu dogodka Potovanje v vesolje zavesti

Petek, 9. april - Sojuz-2.1a - Sojuz MS-18

Nedelja, 11. april - Ingenuity - njegov prvi polet na Marsu