Za zagon in igro starih klasik iz dnevnih sob 70. in 80. let prejšnjega stoletja je poskrbela neprofitna organizacija Internet Archive.

Vse igre lahko nostalgiki, ki so omenjene igre igrali v svojih rosnih letih, pa tudi zvedavi radovedneži poganjajo neposredno v brskalnikih. Za zdaj so brez zvoka, kar pa naj bi se kmalu spremenilo.

"Za generacije otrok je bil najvznemirljivejši del božiča pod smrekico najti ogromno škatlo, jo strgati in najti čudovito in barvito napravo, ki je obljubljala brez konca videoiger. Doma! V dnevni sobi," je ob izdaji zapisal aktivist organizacije Jason Scott.
V tistih časih so bile videoigre doma redkejše, iger željni pa so morali - pogosto brez vednosti staršev - zapravljati žepnino za kovance na avtomatih v bližnji igralnici.

Redkejši srečneži so imeli svoj računalnik ali eno izmed igralnih konzol, kot npr. Commodore 64.

Igre za te sisteme so se kupovale v posebnih kasetah ali pa so bile neposredno naložene v spominu naprave. Naprave so polagoma propadale, kasete so se izrabile, oboje pa je (bilo) nezdružljivo s sodobnejšimi napravami.

Sčasoma je postajalo poganjanje teh starih iger vse bolj zahtevna, včasih nemogoča naloga. Skupnosti igralcev so sčasoma začele ustvarjati ROM-e, slike izvornih zapisov iger in posebne programe za poganjanje.

Ti programi na sodobnih računalnikih simulirajo delovanje stare naprave. Poenostavljeno povedano: vse funkcije, ki so jih izvajali različni deli strojne opreme prastare konzole, izvaja sodobni procesor.

Internet Archive je vse to prenesel v spletne brskalnike. Za zdaj je v njihovi Dnevni sobi zajetih pet starih sistemov: Atari 2600, Atari 7800 ProSystem, ColecoVision, Magnavox Odyssey² in Astrocade.

Na voljo je dobesedno na stotine iger. Scott obljublja, da se bo zbirka v prihodnjih mesecih "zelo razširila".

(Ne)legalnost
Ob tem se zastavlja vprašanje zakonitosti tovrstnega početja glede avtorskih pravic. Te igre je namreč nekdo ustvaril.

Igrarska velikana, kot sta Sega in Nintendo, sta kljub večinoma neprofitni in ljubiteljski naravnanosti ROM-emulatorske srenje večkrat posegla po sodiščih in odškodninskih zahtevkih.

Večina drugih založnikov pa raje pogleda skozi prste, saj je to pogosto edini način, da se njihova stara dela skozi predanost zanesenjakov ohranjajo naprej.