Ta največji mesojedi vrečar, znan po svojem renčanju, po katerem je tudi dobil ime, je sicer že tako zelo ogrožen. Do epidemije je bil tasmanski vrag na seznamu "bolj občutljivih" živali, zdaj pa je nevarnost, da ga v divjini (v divjini sicer živi le na otoku Tasmanija) kmalu ne bo več mogoče najti, še večja.

Rak obraza se pri teh živalih prvič pojavil leta 1996, od takrat pa je njihovo število strmo padlo in jih tako danes v divjini živi kar 70 odstotkov manj kot pred 13 leti. Današnje število tasmanskih vragov v divjini naj bi se tako gibalo okoli 10.000.

Bolezen se prenaša z ugrizom
Težava je v tem, da se bolezen prenaša precej preprosto. Prenašajo si jo z ugrizi po obrazu, kar je del njihovega paritvenega obreda. Dostikrat pride do ugrizov tudi, ko se živali bojujejo za hrano. Ti ugrizi povzročajo velikanske obrazne tumorje, zaradi česar tasmanski vragi ne morejo jesti, kar jih privede do stradanja in počasne smrti.

V zadnjih letih je bilo v preventivne namene in za zdravljenje namenjenih na milijone evrov, a pravih učinkov še vedno ni. Pomoč pri raziskovanju je sicer ponudila tudi družba Warner Bros, ki je ustvarila že legendarni risani lik Taz. Ta lik upodablja prav tasmanskega vraga.

A če ne bo hitre rešitve, je scenarij precej črn - čez dvajset let tasmanskega vraga v divijini mogoče ne bomo več našli.

S. Z.