Znanstveniki Univerze v Kaliforniji so v sodelovanju z ameriško vesoljsko agencijo Nasa preučevali tajanje spodnjega dela ledenih polic.
To ni prva študija, ki se loteva te teme. A kot poudarjajo pri projektu Ledeni most (Icebridge), so tokrat prvič obširno in temeljito preučili vse antarktične ledene police, so sporočili iz Nase.
To so ledene ploskve, ki se s kopnega raztezajo daleč v morje, led pa jim neprestano dovajajo ledeniki.
Študija je pokazala, da je tajanje spodnjega dela ledenih polic odgovorno za kar 55 odstotkov vse izgube ledene mase na Antarktiki med letoma 2003 in 2008. Delež je precej večji od do zdaj znanih ocen.
Ledene police za seboj zadržujejo masivne antarktične ledenike oziroma, natančneje, uravnavajo njihovo hitrost potovanja proti spremembi agregatnega stanja, t. i. "vodni smrti".
Z ugotovitvijo hitrosti tajanja ledenih polic lahko znanstveniki pripravijo natančnejše napovedi za prihodnost. Pomembno je predvsem, kako se bo antarktični zid odzival na vse toplejše svetovne oceane in s tem prispeval k dvigu morske gladine. Kot je namreč znano, se v antarktičnem ledu skriva kar 60 odstotkov vseh zalog sveže pitne vode.
Pomemben bo tudi vpliv dodatne hladne vode na kroženje oceanskih tokov. Tokovi so za planet izjemno pomembni. Brez toplega severnoatlantskega toka bi bili denimo Velika Britanija in zahodna Evropa na splošno precej hladnejši, Škotska in Islandija pa pod ledom.
Do zdaj je bila znanstvena skupnost mnenja, da ledeniki nastajajo dovolj hitro, da povsem nadomeščajo staljeni led, v Nasi pa ocenjujejo, da bodo ugotovitve ta pogled spremenile.
Antarktične ledene police na leto izgubijo 1,325 milijarde ton zaradi tajanja njihovega spodnjega dela, medtem ko je skozi odtrgane ledene gore odšlo 1,089 milijarde ton mase.
Ledene gore, ki odtavajo po gladini, imajo manjši vpliv na kroženje oceanskih tokov, saj se led polagoma taja med potjo. Tajanje spodnjega dela pa dovaja veliko sladke, manj goste vode naravnost v tisto področje, kjer se svetovni tokovi obračajo. Še več, tokovi tam nabirajo hranilne snovi, ki so hrana morskih mikroorganizmov, denimo planktona.
Dejstvo, da se ledene police tajajo hitro, še ne pomeni, da propada sam ledeni oklep, pojasnjujejo v Nasi. Sproti ga namreč nadomešča ledeniški tok. Toda na številnih točkah Antarktike se police tajajo prehitro, kar spreminja sestavo same celine.