Danec, ki je lani prevzel položaj v EIT-ju, se je v Ljubljani nedavno udeležil Lekovega Biocampa, in ko sem se pogovarjala z njim, ni mogel skriti navdušenja nad inovativnostjo, radovednostjo in strokovnostjo mladih strokovnjakov, zbranih na znanstvenem dogodku za najboljše študente naravoslovnih ved iz regije.

Inovacije so glavno področje delovanja inštituta, ki ima močno podporo pri Evropski komisiji. Kot poudarja Olesen, je Evropa v znanosti in raziskovanju izjemna, manjka pa ji kultura inovacij in podjetništva. "Potem je tu še ta mentaliteta: ni mi uspelo, zato nikoli več ne bom poskusil. To je evropska mentaliteta. V ZDA vlagatelji vprašajo: Ste že poskusili? Super, potem imate izkušnje."

Več o njegovem pogledu pa v spodnjem intervjuju.

Zadnjih sedem let je evropsko družbo zaznamovala kriza, ki je zarezala v številne pore življenja Evropejcev. Pogosto pa pravimo, da je čas krize tudi čas novih priložnosti, idej in inovacij. Kakšno je vaše mnenje, če pogledate preteklih sedem let, kakšen je bil razvoj na področju inovacij v Evropski uniji? Kajti hkrati z omenjanjem možnosti za priložnosti je obenem stalnica tudi krčenje finančnih sredstev.
Dejansko je bilo teh sedem let zelo zanimivih, zelo nepričakovanih. Kajti ko je bil oblikovan nov proračun za Horizon do leta 2020 (op. Horizon je okvirni program EU za raziskave in inovacije in obenem najpomembnejši finančni instrument izvajanja strategije Unije inovacij), smo se dogovorili, da bomo bolj podprli inovacije in podjetništvo, tako da smo pridobili 2,7 milijarde evrov od skupnih 80 milijard evrov, kolikor je proračun Horizona. To je jasen dokaz, da sta ti dve področji na visokem mestu agende Evropske komisije. Preden je bil leta 2008 ustanovljen EIT, je obstajala le pobuda, ki se je zavzemala za iste cilje, s krizo in spoznanjem, da so inovacije nujne, da bi izšli iz krize, pa so se močno okrepila prizadevanja na tem področju.

Komisija je naredila drzne korake, da bi več vlagali v EIT kot inštitut, ki bo gonilo inovacij in podjetništva. Hkrati pa smo priča, da so tudi številni evropski vlagatelji okrepili svoje delo na področju inovacij in ekonomske rasti. V zadnjih 7 do 10 letih se je razvoj tega področja močno pospešil. Pred 10 leti je bilo v ospredju predvsem investiranje v raziskovanje in razvoj. To je torej v splošnem zelo dober napredek, kajti Evropa ima že od nekdaj zelo razvito znanost in še vedno veliko vlagamo vanjo, hkrati pa se krepijo naložbe v inovacije, kar je dober znak, da se v celoti izvijemo iz krize. Vendar pa bo za to, da bodo inovacije dobile svoje pravo mesto, potreben čas, rekel bi nekje od 15 do 20 let, a smo na pravi poti.

Ko govorimo o dobrih praksah in pravi integraciji inovacij v gospodarstvu, vedno omenjamo tudi tesen odnos, ki bi moral biti vzpostavljen med gospodarstvom in univerzami ter raziskovalnimi središči. O tem se govori že 20 let, a zadevno znotraj članic EU-ja še vedno obstajajo zelo velike razlike. Kakšno moč in vzvode ima vaš inštitut glede tega odnosa?

Če pogledamo področje inovacij v 28 državah, so med njimi velike razlike, pri čemer so vodilne skandinavske države, Finska, Danska in Švedska. Da bi bila lahko komisija skozi EIT dejansko bolj učinkovita, je treba najprej priti do ravnovesja: povečati moramo konkurenčnost Evrope kot celote, hkrati pa moramo izboljšati razmere v državah članicah, ki na področju inovacij zaostajajo. Ravno zaradi tega načrtujemo dolgoročna naložbena obdobja in optimalno velikost našega inštituta, kar nam bo omogočilo hkratno pokrivanje številnih držav.

O tem se veliko govori, v praksi pa so stvari precej drugačne. Velikokrat se zgodi, da so znotraj podjetja funkcije zelo ločene: stroka na eni strani, menedžment na drugi. Je to posledica tudi dejstva, da ni dovolj menedžerjev s strokovnim, znanstvenim znanjem, in obratno, skratka, da ni zadostnega poznavanja medsebojnega dela. Bi se moral dejansko spremeniti že kurikulum?
V splošnem bi rekel oz. celo trdil, da imamo dovolj tako menedžerjev kot strokovnjakov. Potrebujemo pa drugačne menedžerje: ki bi znali razmišljati o spremembah in ki bi znali sprejeti odločitve za implementacijo sprememb. To je najbolj pomembno. To pomeni, da potrebujemo ljudi, ki prihajajo z univerz, menedžerje ali strokovnjake, ki bodo znali razmišljati širše: kaj je potrebno za spremembo, kaj je res pomembno pri inovacijah? Kajti klasično razmišljanje je, da inovacije poganjajo znanost, denar in tehnologija. Toda inovacije so več, so ljudje. In ljudje imajo dve značilnosti: imajo kulturo in svoje znanje oz. veščine.

Če znaš kombinirati kulturno razumevanje oz. svojo naravnanost (hočem spremembo, vem, kaj potrebujem zanjo) in tehnologijo, potem si dober menedžer oz. dober strokovnjak. Torej, ključni dejavnik so ljudje. Prav zato je bil naš inštitut ustanovljen kot telo, ki naj bi integriralo znanje.

Evropa se od drugih delov sveta razlikuje po svoji kulturni naravnanosti. Kar mi počnemo za inovacije, je zbiranje, kajti med državami so velike razlike, mi nimamo enotne podjetniške naravnavnosti, kot recimo v ZDA, kjer so vsi podjetniško orientirani. V osnovi ne moremo samo posnemati Američanov, kar so naredili pred 10 leti, ali pa Kitajci pred 20 leti, ali pa, kar bodo Korejci naredili jutri.

Delno ste že odgovorili na moje naslednje vprašanje. Kakšen je položaj Evrope na področju inovacij glede na ZDA in Azijo? Kot ste rekli, imamo v Evropi potrebno znanje, pa nas kljub temu prehitevajo. Je ključna ovira organizacija?
Po mojem mnenju je to predvsem vprašanje kulture. Z državnimi delegacijami sem obiskal različne dele sveta, od Pekinga, Seula, Bostona do Silicijeve doline, kjer smo dobili vpogled v to, kakšne so tam zagonska podjetja. Zakaj oni počno stvari toliko hitreje kot mi v Evropi? Vsakič, ko smo se spraševali, zakaj njim uspeva, nam pa ne, smo se strinjali le v enem odgovoru: da nimamo enake kulture. Ne gre le za to, da vidimo, kaj počnejo, temveč, da se učimo od njih. Koreja je izvrsten primer države, kjer je bila močna znanost glavno gonilo tehnološkega razvoja. Obstajali so številni znanstveni kompleksi.

Lani pa je novi južnokorejski premier v Davosu dejal: s tem je konec, to je preživeto, osredotočiti se moramo na inovacije, zagonska podjetja. Vsi so debelo pogledali. To je Evropa začela že pred petimi leti. To je eno od področij, kjer lahko rečemo, da smo korak pred drugimi. Korejci so sprevideli, da njihov sistem velikih konglomeratov, ki ga je močno podprla politika, ni več kos izzivom. Gre za pravo mašinerijo, ki so jo oblikovali skupaj s trgom delovne sile, zdaj pa želijo to spremeniti.

Poglejte ZDA, ki veljajo za državo "zagonov". Če pogledate razmerje med novimi in starimi podjetji, je to izjemno v prid starim: v času krize je bilo namreč veliko vladne podpore za velika ameriška industrijska podjetja. Torej, ustvarjen je sistem, v katerem je več podpore namenjene že obstoječim podjetjem kot pa novoustanovljenim podjetjem. Še danes imamo torej manjše število zagonskih podjetij kot pred 20 leti. V Evropi ne moremo posnemati drugih, temveč se učiti od njih.

Ko sem brskala po spletu, sem naletela na podatek, da se IT izmed več možnosti vse bolj usmerja v trajnostni razvoj, zdravo staranje in zdrave prehrane. Skratka, IT kot zelo tehnična panoga se vse bolj osredotoča na zelo "vsakodnevne" reči: vprašanja, povezana s prehrano, zdravjem ...
Ponavljam, gre za delovanje, ki izhaja iz potreb družbe. To je zanimivo tudi s političnega vidika, kajti ravno s tem namenom je tudi Evropska komisija dala pobudo za ustanovitev našega inštituta. Evropska komisija se je v sodelovanju z Evropskim parlamentom in svetom odločila, da se mora EIT ukvarjati s ključnimi družbenimi vprašanji, oblikovala pa je tudi seznam področij, na katera se osredotočamo. Že od začetka so to klimatske spremembe, kamor so že od začetka vključene tudi trajnostne energije. Veliko področje, na katerega se osredotočamo, je tudi staranje, ki je prav tako pomembno družbeno vprašanje. Vprašanje surovin je izjemno pomembno za industrijsko preživetje Evrope. Velik izziv je tudi prehrana.

Od sredine devetdesetih let do 2005 oz. 2006 je veljalo, da je Evropa izgubila veliko delovnih mest v proizvodnji, veliko je bilo selitev proizvodnje predvsem v Azijo. Splošno prepričanje zdaj je, da moramo vrniti proizvodnjo v Evropo, saj potrebujemo delovna mesta. S takšno stopnjo razvoja ne moremo nadaljevati v nedogled, če ne bomo poskrbeli za zadostno število delovnih mest. Skratka, z vidika družbe je nujno, da razvijamo inovacije na področjih, ki so za družbo pomembna, seveda pa morajo imeti poslovni koncept.

Eden od vidikov, ki jih bo verjetno laže vpeljati, je osredinjenost na srednje velika in manjša podjetja. Ko govorimo o inovacijah in napredku, ima povprečni Evropejec pred očmi prej velika podjetja, velike sisteme, kot pa manjša podjetja. Če bi morali manjšemu podjetju svetovati, na katero področje naj se osredotoči glede inovacij, kaj bi bil vaš nasvet?

Ravno to je v ospredju delovanja in prizadevanj našega inštituta: da ustvarimo sistem, v katerem tudi manjši igralci lahko sodelujejo skupaj, bliže znanosti in akademikom, pa tudi bliže večjim podjetjem. Kajti to je zelo pomembno. V bistvu imamo dvojno poslanstvo: želimo ustvariti velike konzorcije, ki bi jih sestavljala večja in manjša podjetja, znotraj teh poslovnih pospeševalnikov pa želimo ustvariti nova zagonska podjetja.

Zelo pomembno je, da vidimo, da se tovrstna partnerstva med velikimi in majhnimi podjetji dopolnjujejo. Velika podjetja po navadi bolje poznajo trženje, manjša podjetja pa imajo pogosto boljše ideje. To gre torej lahko krasno skupaj. Če povlečemo vzporednico z naravnim ekosistemom: v njem živa bitja sodelujejo med seboj, pa tudi žrejo se med seboj. V določenih primerih lahko zagonsko podjetje postane del večjega podjetja, lahko pride do prevzema, združitev, kar je vse napredek, saj prinaša novo vrednost.

V Sloveniji je v zadnjih podjetjih izjemen razmah zagonskih podjetij. Zdi se, da so nove platforme, kot je recimo Kickstarter, omogočile manjšim podjetjem dostop do trga ali pa vsaj predstavitev svojih idej. Dejstvo pa je, da se le nekatere od njih potem dejansko realizirajo. Kakšen sistem bi moral biti oblikovan, da bi se več idej dejansko razvilo v posel?
Idealno bi bilo, da bi povezal partnerje pri oblikovanju nove ideje in za ustanovitev podjetja dobil tudi državna sredstva. To bi se lahko zgodilo, če bi vključil že obstoječe inkubatorje in znanstvene parke, tako bi nastal konzorcij, kajti kot član velikega konzorcija si del večjega ekosistema, kar olajša vzpon nove ideje. Idealna bi bila torej ustanovitev partnerstva, ki bi 75-odstotno samo poskrbelo za financiranje (državni, regionalni, evropski programi). Tako bi dobili osnovo za zelo raznolika partnerstva, pomembno pa je, da bi že od začetka vključevala tudi majhna podjetja, ki bi sčasoma lahko postala večja. Če bi imeli le manjša podjetja ali pa samo majhen inkubator, potem bi imeli posamezne otočke, ki se med seboj ne bi povezovali. Z ustanovitvijo večjih sistemov pa bi poskrbeli za večjo povezanost in pretok.

Kakšno je vaše mnenje o razmerju med javno financirano znanostjo in inovacijami ter zasebno?
Zame je jasno. Če pogledamo večje družbene izzive, je potreba po novih idejah, ki lahko vodijo do trajnostnih rešitev, zelo velika. Običajno podjetje s tržnega stališča težko sprejme tveganje oz. si ne more privoščiti razvoja v celoti na svojih plečih. Gre pa tudi za pomen, da ne more celotnega bremena razvoja nositi javni denar, temveč da mora biti v ozadju poslovno razumevanje.

Tukaj je torej pozitivna sinergija: če torej združimo poslovni pristop zasebnega podjetja in javni denar, da razvijamo idejo, potem imamo možnost za uspeh. To javno-zasebno partnerstvo je nujno za pridobivanje novih rešitev. Poglejmo primer klimatskih sprememb: velika mesta, ki se nenadzorovano širijo, se spopadajo s številnimi izzivi, zmanjšujejo se kmetijska zemljišča, pojavljajo se težave z vodno oskrbo, skratka, izzivov je veliko. Danes komercialni trg za rešitve za ta vprašanje dejansko še ni razvit. "Lastniki" teh problemov so tipično vlade, nevladne organizacije in različne okoljevarstvene organizacije. In oni potrebujejo rešitve. Tako da tukaj lahko s spodbudo, ki ga predstavlja javno-zasebno finančno partnerstvo, razvijamo rešitve, ki so v prid obema.

Nekateri od teh izzivov so izjemno pomembni in kompleksni: poglejmo zdravstvo, na primer. Toksična kombinacija kroničnih bolezni, povezanih z življenjskim slogom, in vse daljšo življenjsko dobo. Če se ne bo zgodilo nič radikalnega, si nobena država ne bo mogla več privoščiti zdravstvene blagajne, kot jo ima zdaj. Res je treba narediti spremembe in teh ne morejo narediti le zasebna podjetja, temveč mora sodelovati tudi javni sektor. Da si delita odgovornost in tveganje.

Veliko pišem o zdravstvu, predvsem o starejših. Veliko je govora, da se stroški zdravljenja nevrodegenerativnih bolezni eksponentno povečujejo. Farmacija za te bolezni še nima rešitve. Na drugi strani pa so recimo za diabetes, katerega pojavnost se prav tako povečuje, zdravila že znana. Z vidika farmacevtskega podjetja je razumljivo, da se želi osredotočili na zdravljenja diabetesa, kot pa za zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni, saj je tam dobiček večji.
Upoštevaje demografske kazalce in razvoj kroničnih bolezni, ki zelo hitro povzročajo velike spremembe, potrebujemo popolnoma drugačen pristop. V večini držav članic vlade pripravljajo koncepte, kako bi naredili več za preventivo in se torej ne bi zanašali le na zdravljenje. Preventiva ni del poslovnega modela farmacevtov, zato se postavlja vprašanje, kdo se bo tega lotil. Torej, tu se znova odpira široko polje delovanja, kjer lahko družno sodelujeta javni sektor, ki se lahko bolj posveča preventivi, in zasebni sektor, ki se osredotoča na nova pristope glede preventive. Mislim, da bo čez 10 let preventiva veliko bolj skomercializirana, videli bomo veliko novih zagonskih podjetij, namenjenih temu, kako lahko širiš znanje, storitve za preventivo zdravja. Več lahko naredimo na področju preventive, to je ključno. Da se spremeni življenjski slog, prehranjevalne navade, skratka, spremeniti se mora kultura bivanja, kar terja obsežne spremembe. Toda to je smer, v katero moramo iti.

Želela sem se dotakniti tudi vprašanja programa Horizon 2020. Kot ste že dejali, so ključni družbeni izzivi visoko na seznamu. Katere so po vaši oceni največje ovire, s katerimi se spopadate pri uresničevanju agende?
Mislim, da smo s Horizonom 2020 in njegovo osredotočenostjo na IT, na inovacije in podjetništvo ter z družbenimi izzivi povezanim razvojem na pravi poti. Del tega je tudi, da se Evropska komisija posveča t. i. skupnim programom, kar pomeni, da države članice za sodelovanje namenjajo nacionalne proračune za razvoj in raziskovanje. Celotna ideja je torej spodbuditi spoprijemanje s ključnimi družbenimi izzivi z različnih vidikov. Naša naloga je pri tem združiti različne partnerje.

V Sloveniji imamo številne vrhunsko izobražene strokovnjake, ki pa nimajo možnosti za zaposlitev in delo doma, zato številni odhajajo v tujino.
Ko govorimo o pomembnosti investiranja, gre za najširši pomen investiranja, ne le zasebnega, temveč tudi javni denar. Pravijo, da je denar pameten, ker gre tja, kjer je potencial. Denar pa je prav tako dolgočasen, v smislu, da morajo vlagatelji po navadi videti že en praktičen uspešen primer. Torej vlagatelji niso nujno inovativni in pripravljeni na tveganje. Potrebujemo torej dobre primere, kar je velik izziv, in potem bo denar prišel.