Interdisciplinarne odprave se v ekstremnih razmerah Arktike spremenijo v nekakšen 'laboratorij' ali 'inkubator', kjer si lahko tako umetniki kot znanstveniki izmenjujejo izkušnje, si posvetijo čas in pozornost ter se naučijo razumeti gledišče drug drugega. To pogosto privede do uspešnih sodelovanj.
Imela sem to srečo, da sem se leta 2010 lahko udeležila enomesečne arktične odprave, ki jo je organizirala ustanova Cape Farewell. Umetnikom je ponudila možnost, da se spoznajo z Arktiko in se posvetijo vprašanju podnebnih sprememb. Ta izkušnja je bila osnova pri ustvarjanju razstave Ice Laboratory (Laboratoria Art & Science Space, Moskva, 2013).

Na videz minimalistična arktična pokrajina se zelo hitro spreminja: včasih postane neprepoznavna že naslednji dan ali celo v naslednji uri. Za primer: svetlomodre in kristalno čiste ledene gore, ki spominjajo na ogromne kipe, se lahko čez noč pretvorijo v sivkasto ledeno plundro. Krhka spremenljivost tega okolja nagovarja tako umetnike kot znanstvenike, naj se pri raziskovanju Arktike metodološko opirajo predvsem na opazovanje.
V naši odpravi so bili oceanografi in biologi, ki so opravljali meritve ravni pretoka in slanosti oceana, kakovosti in količine ledu ter navzočnosti fitoplanktona, glavnega pokazatelja življenjskega ravnovesja v morju. Osrednji cilj njihovih raziskav je bil oceniti in opisati te procese v razmerju do podnebnih sprememb.
Umetniki so lahko opazovali delo znanstvenikov med njihovimi obiski ledenikov, pa tudi med analizo podatkov na čolnu. Znanstveniki pa so jim vzporedno razlagali posledice sprememb v podnebju. S tem so umetniki dobili priložnost za globlje razumevanje arktičnega ekosistema. Tako umetniki in znanstveniki niso opazovali le zunanjega okolja, marveč tudi načine delovanja drug drugega in tudi sami sebe, kar je strukturo opazovanja naredilo kompleksnejšo.
To strukturo lahko po Niklasu Luhmannu opišemo kot primer opazovanja tretjega reda. Po njegovih besedah lahko imamo določeno opazovanje za končano, če smo dosegli neki rezultat. V tem pogledu znanstveniki na odpravi nastopajo kot opazovalci prvega reda. Umetniki pa niso zgolj neme priče, temveč opazovalci drugega reda: predmet njihovega opazovanja so tako znanstveniki kot podatki o arktičnem okolju, ki jih ti zbirajo in preučujejo. Opazovanja drugega reda - zbrani vtisi in umetniške interpretacije znanstvenih raziskav - tako postanejo osnova za njihove umetnine. Opazovalec tretjega reda je znanstvenik, ki opazuje umetnika ali njegove umetnine. Ta dela odražajo estetske, poetološke in filozofske vidike Arktike ter ji dodajajo nove plasti, pa vendar lahko znanstveniki v njih vseeno prepoznavajo pomenljive elemente iz svojega lastnega delovanja.
Prelomna točka, ki med umetnikom in znanstvenikom sproži mehanizem obojestranskega vpliva, kar povzroči preobrazbo na obeh straneh, je vznik vzajemnega opazovanja. Prav ta ključni trenutek, v katerem nastane interakcija, oblikuje temelje prakse znanosti-umetnosti. Konkretneje lahko zgoraj omenjeni model ponazorimo z instalacijo Alekseja Blinova Open Source Vostok. Umetnikova namera je bila dobiti dostop do najnovejših glacioloških raziskav, ki predstavljajo obsežen vir podatkov o preteklosti in prihodnosti našega planeta. Zavod Laboratoria Art&Science je v projekt vključil znanstvenega svetovalca, glaciologa Ivana Lavrentjeva; v okviru tega sodelovanja se je umetnik vključil v raziskave in si celo izposodil redek vzorec ledene sredice, ki so ga zajeli iz prastarega jezera Vostok na Antarktiki na globini 3.429 metrov. Iz vzorca je ustvaril holografski triptih, natančno preslikavo vzorca ledene sredice, in ga razstavil v galerijskem prostoru, s tem pa ta redki, po navadi skriti vzorec postavil na ogled širši javnosti. Tako je led doživel svojo prvo holografsko upodobitev, ki je razkrila celo njegove najmanjše z očesom vidne značilnosti. Ta umetnina je poleg svoje estetske plati, ki prikazuje vzorec strukturnega spomina planeta, odprla novo perspektivo v znanosti: ta pristop obeta mnogo, kot nov medij, ki bi lahko omogočil opazovanje skritih lastnosti ledu.
Tovrstne povezave omogočajo javnosti, da skozi prizmo umetnosti razume realne procese na polarnih območjih - osebna dojemanja, ki gradijo celostno sliko tega, kar se bo morda zgodilo z našim planetom. Znanstveniki so v tem okviru pripravljeni sodelovati z umetniki, ker nanje gledajo kot na svoje podpornike in zagovornike, ki so sposobni spremeniti odnos družbe do občutljivih težav polarnih območij. Umetniki lahko humanizirajo predmet svojega preučevanja ter postanejo posredniki med znanostjo, politiko, ekonomijo in širšo javnostjo; vse to študijam znanstvenikov zagotavlja dodano vrednost in prispeva k vzajemnemu razumevanju različnih vidikov družbe. Znanstveniki tako postajajo bolj odprti za umetniške eksperimente, navdihnjeni z umetniškimi vizijami. S tem, ko zarisujejo poetično in herojsko podobo raziskovalcev, so polarna področja morda celo precej podobna vesolju.
Video: Razstava Ledni laboratorij, Moskva 2013