Januarja 2002 je pozornost astronomov pritegnila ogromna eksplozija v smeri zvezde V838 Monocreotis. Sprva se je zdelo, da gre za še en primer supernove, enkratne eksplozije zvezde.

A ko je prvi blisk ugasnil, se mu je iz iste smeri pridružil drugi v infrardeči valovni dolžini. Spet in spet. Postalo je jasno, da ne gre za supernovo - a obenem znanstveniki niso ponudili razlage, za kakšno čudo sploh gre. Tudi več kot deset let po dogodku oprijemljivega odgovora, razen nekaj suhih teoretičnih možnosti, ni.
Zaporedno utripanje nenavadnega objekta pa je prineslo še dodaten pojav: okoli zvezde se je širil oblak prahu, in to pri večji hitrosti od svetlobne. Video, ustvarjen iz Hubblovih posnetkov, opisano lepo ponazori na dnu članka.

Iluzijo omogočajo ogromne razdalje
Pri razlagi tega fenomena so bili znanstveniki uspešnejši: gre za optično iluzijo, ki jo omogočajo ogromne razdalje vesolja. Če v domači sobi prižgemo luč, se nam zazdi, da je vse okoli nas nemudoma in popolnoma osvetljeno. Ko pa oddaljena zvezda pošlje sveženj fotonov v vse smeri, morajo ti prepotovati dneve in leta, da dosežejo na videz bližnje objekte, kar v praksi pokaže način delovanja tega elektromagnetnega valovanja.
Tako je tudi svetloba "počasi" potovala po meglici okoli supernove. Svetloba prvotnega bliska je do opazovalca na Zemlji prispela prva, posamezni deli okoliške meglice pa so se zasvetili pozneje. Nastal je svetlobni odmev, podobno kot odmevanje jodlarjev iz alpskih dolin, zaradi ogromnih razdalj in geometrije pa je bilo videti, kot da potuje celo hitreje od največje svetlobne hitrosti. V primeru V838 Monocreotisa se je celo zdelo, kot da se je meglica razširila s štirih na sedem svetlobnih let v le nekaj mesecih.

RS Puppis, zvezda spremenljivka
Pred meseci je Hubble postregel z drugim odmevnim primerom: zvezdo RS Puppis. V petih tednih opazovanja je zvezda z utripanjem pošiljala valove svetlobe po okoliški meglici. Gre za primer zvezde, ki je porabila skoraj celotno zalogo vodikovega goriva in se spremenila v utripalko, nestabilno zvezdo spremenljivko, ki se neprestano širi in krči. RS Puppis je t. i. kefeidna spremenljivka, tip zvezde, ki se navadno uporablja za natančno določanje razdalj v vesolju.

RS Puppis je desetkrat masivnejša od Sonca in hkrati 15.000-krat svetlejša, leži pa v naši Galaksiji in je od Zemlje oddaljena 6.500 svetlobnih let. S pomočjo svetlobnih odmevov, vidnih v videu na dnu članka, so astronomi lahko opravili eno najnatančnejših meritev oddaljenosti do zvezde sploh.

Videoposnetek zvezde V838 Monocreotis je sestavljen iz 10 različnih Hubblovih opazovanj v obdobju več let:

Drugi primer svetlobnega odmeva, pri zvezdi RS Puppis. Za lažjo predstavo: "potovanje" skozi galaksijo do lokacije zvezde.


Svetlobni odmevi okoli zvezde RS Puppis:


Tretji primer je supernova 1987A. Najprej Hubblova povečava:


Njen svetlobni odmev:


Svetloba odmeva okoli nas
Naše oko ni dovolj zmogljivo, da bi odmevanje svetlobe lahko ujelo na lokalni ravni. Kar pa ne pomeni, da to elektromagnetno valovanje ne ustvarja podobnih pojavov tudi tu, le dovolj zmogljiva tehnologija je potrebna. Zadnjo najdemo v t. i. femtofotografiji, s pomočjo katere lahko posnamemo gibanje enega samega, izoliranega curka fotonov.

Tako potuje skozi plastenko vode:


Več o tej tehnologiji, ki ujame bilijone posnetkov na sekundo, pojasni inženir Ramesh Rashkar na TED-dogodku (video je v angleščini):