Takšni laserji bi lahko vodili do čistejših slik in pomagali pri obravnavi zapletenih struktur zrnastih materialov, ki jih je mogoče videti v peščenih gradovih, peščenih sipinah in plazovih, piše New Scientist.

Običajni laserji delujejo tako, da se fotoni odbijajo med dvema polprosojnima zrcaloma, ki ju loči nek medij, običajno plin ali kristal. Izbor medija je narejen tako, da ob potovanju skozenj fotoni vzburijo atome, tako da ti oddajajo nove fotone z isto valovno dolžino, fazo in smerjo, kar ustvari žarek.

V preteklosti so bili ustvarjeni tudi t. i. razpršeni laserji, ki so sicer odpravili pomanjkljivosti lasersko projiciranih slik, a jih je težko nadzirati. Da bi odpravila to pomanjkljivost, se je raziskovalna skupina pod vodstvom Claudija Contija odločila pristopiti drugače.

Odkrili nove lastnosti
V pravokotno posodo, napolnjeno z raztopino barvila rodamin B, ki ob vzburjenju oddaja svetlobo, so stresli okoli 1.500 kovinskih kroglic s premerom enega milimetra, jih osvetlili in vklopili zvočnik. To je povzročilo odbijanje kroglic (ki so delovale kot zrcalo) v tekočini in posledično učinek, ki se uporablja v razpršenih laserjih.

A v primerjavi z običajnimi razpršenimi laserji je Contijevi ekipi uspelo žarke uglasiti tako, da so oddajali različno svetlobo. Zvočnik je na primer ustvaril zanimiv pojav laserja z dvema valovnima dolžinama naenkrat, kar so poimenovali "laserski akord".

Slabo poznana dvojnost
Po Contijevem mnenju je "uglašljivost" laserja posledica slabo poznanih lastnosti zrnastih materialov, v katerih so posamezni delci sicer trdni, a skupaj delujejo kot plin ali tekočina. To bi bil po njegovem mnenju lahko mehanizem delovanja pri peščenih sipinah, kjer se vsak delec giblje naključno, a se vseeno ustvarijo vzorci.

In ker laser deluje kot odčitek osnovne sestave, bi po Contijevem mnenju lahko s pomočjo njegovega poskusa na primer lahko razkrili, kako potujejo plazovi ali zakaj se peščeni gradovi takoj ne sesujejo.