Tibet, znan tudi kot "streha sveta", spada med najvišje regije sveta, saj leži na povprečni višini 4900 metrov.

Znanstveniki so preučevali, ali imajo Tibetanci genetske posebnosti, ki jim omogočajo lažje dihanje na visokih območjih z redkejšim zrakom. Analizirali so gensko sliko 31 Tibetancev (ki niso bili v sorodstvenih povezavah) in jih primerjali z DNK-jem 90 Kitajcev in Japoncev, ki živijo na nižjih območjih.

V poročilu, ki ga je objavila revija Science on Friday, kitajski in ameriški znanstveniku ugotavljajo razlike v tistem delu DNK-ja, ki so ga že izvedene študije povezale s prilagoditvijo življenju na visokih področjih. Gre za gena poimenovana EGLN1 in PPARA. Čeprav njune natančne vloge še niso določili, pa raziskovalci pravijo, da obstaja verjetnost, da sta "odgovorna za nižjo koncentracijo hemoglobina," je za Reuters dejal Jinčuan Šing iz Inštituta Eccles, ki deluje v okviru medicinske fakultete Univerze Utahu.

Tibetanci imajo poseben uravnalni mehanizem?
Značilnost nizke koncentracije hemoglobina v krvi med Tibetanci je bila med znanstveno srenjo znana že dlje časa, zdaj pa so znanstveniki to posebnost skušali povezati z njihovimi genskimi značilnostmi. Kot je znano, ljudi, ki sicer živijo v nižjih regijah, na visokih območjih zaradi pomanjkanja kisika v krvi pogosto prizadene višinska bolezen, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Po mnenju znanstvenikov se je pri Tibetancih razvil poseben "uravnalni mehanizem," ki z nadzorom koncentracije hemoglobina preprečuje negativne učinke življenja na visokih območjih, je še dejal Šing.