Znanstveniki so potrdili, da smo ljudje v neznanem okolju nagnjeni k hoji v krogih, in ugotovili, zakaj je tako.

Poskusa, ki ju je Inštitut Maxa Plancka iz Tübingena izvedel v nemškem gozdu in Sahari v Tuniziji, sta potrdila, da izgubljeni ljudje, ne da bi hoteli, hodijo v krogih, razen če imajo kakšno oporno točko, kot je sonce ali luna, ki jih vodi po poti. "Ljudje ne moremo hoditi naravnost, če nimamo absolutne oporne točke, kot je stolp, gora, sonce ali luna," pravi Jan Souman z inštituta.

Znanstveniki so v študiji, objavljeni v reviji Current Biology, hkrati ovrgli razširjeno teorijo, ki hojo v krogih pripisuje temu, da imamo ljudje eno nogo nekoliko daljšo ali močnejšo od druge.

Nova raziskava, med katero so udeležencem zavezali oči in jih prosili, naj hodijo naravnost, je odkrila, da ljudje res hodijo v krogih, a ker so včasih zavijali bolj v levo, drugič pa v desno, so znanstveniki ugotovili, da različna dolžina ali moč nog na to ne vpliva. Dr. Souman meni, da je verjetnejša razlaga, da vzorec hoje v krogu izhaja iz naraščajoče negotovosti o smeri.

Med raziskavo so šest prostovoljcev odpeljali v gozd Bienwald na jugu Nemčije in jih prosili, naj hodijo, kolikor le morejo naravnost, pri tem pa so jim sledili s pomočjo GPS-a. Štirje prostovoljci so hodili na oblačen dan brez sonca, dva pa v lepem sončnem vremenu. Četverica je hodila v krogu, trije so celo večkrat prehodili pot, kjer so že hodili, ne da bi to opazili. Dvojec je hodil naravnost z izjemo 15 minut, ko so sonce zakrili oblaki.

Podoben vzorec se je pojavil med preizkušanjem treh prostovoljcev v saharski puščavi v Tuniziji. Dva prostovoljca, ki sta hodila podnevi in sta videla sonce, sta sicer spreminjala smer, a nista hodila v krogih. Tretji, ki je hodil ponoči, pa je hodil naravnost, ko je bila vidna luna - ko pa se je skrila za oblaki, je njegova pot postala krožna.