Podjetje SpaceX je znano že po tem, da je kot prvi zasebnik vtirilo satelit v orbito in prav tako kot prvi zasebni ponudnik opravilo oskrbo Mednarodne vesoljske postaje (ISS). Zdaj pa je doseglo nov mejnik, ki utegne (dolgoročno) stroške potovanja v orbito in višje krepko poceniti.

Raketa Falcon 9, ki so jo v SpaceXu razvili sami na temelju raketnih motorjev Merlin, je namreč prvič izvedla uspešen ponovni pristanek. Ne sicer raketa v celoti, ampak prva stopnja z glavnim motorjem. Od druge stopnje rakete (vključno s tovorom, enajstimi komunikacijskimi sateliti) se je ločila kmalu po izhodu iz Zemljine atmosfere po 160 kilometrih. Druga stopnja je nadaljevala pot in nekje po 20 minutah od pristanka začela oddajati satelite, medtem ko je prva stopnja s pomočjo potisnikov obrnila konca in začela padati nazaj proti tlom pri več kot 4800 kilometrih na uro.

Nato je s pomočjo vžiga glavnega motorja hitrost zmanjšala na 1200 kilometrov na uro, malo pred pristankom pa še na 8 km/h. S pomočjo hidravličnega sistema na vodni osnovi je nato raketa vertikalno, s konico navzgor, zmanevrirala do točke pristanka, pred dotikom pa še razvila pristajalne noge, ter se umirila nepoškodovana. Strokovnjaki zahtevnost takšnega pristanka ponazarjajo s poskusom držanja svinčnika na roki v ravnotežju ob močnem vetru.
Cenovna bitka
Na SpaceXu načrtujejo za vrnitve prilagoditi tudi drugo stopnjo rakete, ki naj bi se pri prihodnjih poskusih vrnila po 24 urah. S tem bi dosegli skoraj popolno ponovno uporabnost sistema. Falcon 9 je že zdaj eden najcenejših ponudnikov (pri 61 milijonih dolarjev za vzlet), kar je konkurenco, denimo Ariane Space ter United Launch Alliance, že prisililo v nižanje cen.

Večkrat uporabni sistemi za potovanje do vesolja in dlje sicer že obstajajo, a povsem drugačnih konceptov. Prvi so raketna letala, ki omogočajo polet do roba vesolja, kjer lahko potniki za nekaj minut občutijo breztežnost, nato pa nazaj na Zemljo. Primer so letala, kot je SpaceShipTwo podjetja Virgin Galactic, ki ga vodi Richard Branson, a so omejena na turizem in neuporabna za doseganje orbite.

Druga so vesoljska letala, kot sta bila dolgo uporabljani Space Shuttle ter ruski Buran, ki je bil bolj kratke sape. Oba je zaznamovala zelo visoka cena prenosa kilograma tovora v orbito, zato sta bila raketam popolnoma nekonkurenčna. Tudi zato, ker je denimo vesoljski čolniček na tleh vedno čakala 9000-glava armada zaposlenih, ki so skrbeli za sprotno vzdrževanje.

Trije neuspešni poskusi
SpaceX je sicer že trikrat poskušal pristati na vodni ploščadi. Prvič je po besedah vodje podjetja Elona Muska zmanjkalo hidravlične tekočine, zato je raketa sicer prispela do ploščadi, a preveč nagnjena in zato vanjo treščila. Drugič je bilo morje zelo vzvalovano, pristanek nemogoč, zato so jo usmerili na morsko gladino. Tretjič je raketa celo eksplodirala po vzletu, kar je okrnilo poprej brezhiben seznam poletov tega tipa rakete.

Ni sicer zagotovljeno, da bo ponovna uporabnost delov raket zares prinesla do občutne pocenitve. Še vedno bo potrebno vzdrževanje, ki ima svojo ceno, in vzdrževanje pri enkratni uporabi pač ne obstaja. Enkratne rakete zahtevajo manj testiranja in so lahko manj kakovostno grajene, kar prinese manj stroškov. Tudi motorji Merlin ne bodo mogli v neskončnost poganjati svoje rakete, ampak jih bodo morali po največ desetih uporabah menjati.
Prvi polet do vesolja in nazaj s pristankom - Blue Origin
Podjetje Blue Origin, ki ga ima v lasti Amazonov Jeff Bezos in razvija New Sheppard, je sicer pred meseci opravilo prvi polet dela rakete do meje vesolja (približno 100 kilometrov višine) in nato uspešno pristalo. Je pa bil ta postopek precej manj zahteven v primerjavi z razmerami, ki jih je morala obvladovati raketa Falcon 9 pri vnosu satelitov v orbito precej, precej višje.

Začetki tovrstne tehnologije sicer vodijo do leta 1993, ko je podjetje McDonnell Douglas za Naso razvijalo koncept. Izdelalo je DC-X ter DC-XA, ki sta v skupno 12 poskusnih poletih, nikoli daljših od treh minut, navpično vzletela, na nekaj 100 metrih višine nekaj časa lebdela in se naposled navpično tudi vrnila na trdna tla. Nasa je razvoj prenehala financirati, ključni razvojniki pa so se nato razkropili po številnih tehnoloških podjetjih. Med drugim so pri Orbital Sciences razvijali potencialnega Space Shuttlovega naslednika X-34.

Masten Space Systems razvija Xaero itd, indijska ISRO razvija svoj AVATAR, Britanci svoj Skylon, a vsi ti so še daleč od uspešne in komercialno uporabne izvedbe.

Muskov SpaceX obenem že načrtuje (prav tako večkrat uporabni) Mars Collonial Transporter, ki naj bi bil do leta 2040 zmožen peljati ljudi na Mars ter oskrbovati tam nastalo kolonijo. Zanj bo namenjena težkonosilna raketa Falcon Heavy v nadgrajeni različici.

Video 1: Celoten postopek (pristanek je po 41. minuti)

Video 2: Neuspešen prvi poskus pristanka

Video 3: Poletna eksplozija Falcona 9

Video 4: Načrtovan sistem Falcon Heavy

Video 5: Podvig podjetja Masten Aerospace

Video 6: Dosežek podjetja Blue Origin