Misija Mars One je potencialno ena največjih zgodb naslednjega desetletja. Ali gre za eno najodmevnejših prevar, ali za eno večjih in bolj gledanih tragedij na podlagi neutemeljene navdušenosti, ali pa za pravo zgodovinsko prelomnico. Danska neprofitna družba je leta 2012 napovedala začetek stalne kolonizacije rdečega planeta. Kaj lahko tri leta pozneje pokaže? Za zdaj ožji krog izbrancev, nekaj osnovih pojasnil o izvedbi in nekaj sklenjenih pogodb.

Vsekakor navdušenja med izbranci ne manjka. Nagrada, ki se kaže na obzorju ... natančneje, na nebu, je nič manj kot nesmrtnost. Čez stoletja se bo redko kdo spominjal, kdo je danes generalni sekretar Združenih narodov. Skoraj vsak pa bo vedel, kdo so bili prvi ljudje, ki so stopili na Mars. Njihove zgodbe bodo del zgodovinskih učbenikov.

Oženje
Nizozemski organizatorji trdijo, da se je v prvem krogu prijavilo več kot 200 tisoč ljudi. Skozi tri prijavna sita so naposled prišli do številke 100. Odpadlo jih bo še 60, saj je 40 ciljna številka. Mednje se je uvrstil tudi Slovenec Matej Sagmeister.

Predhodni krog je sicer vseboval 660 koloniziranja željnih, ki so morali prestati obsežno zdravstveno preverbo, so sporočili z Marsa One. Med drugim so morali v osebnih intervjujih ob poznavanju tveganj izkazati visoko motivacijo in ekipni duh. "Presenetilo nas je, koliko visokokakovostnih kandidatov se je udeležilo tega kroga intervjujev, in naša končna odločitev je bila zelo težka," je izjavil Norbert Kraft, pri Marsu One pristojen za medicino.

Zdaj jih čaka sestavljanje ekip. Na Mars jih namreč ne bo odpotovalo vseh 40 naenkrat, temveč po štirje vsaki dve leti. Ekipe se bodo morale dokazati že na Zemlji. Na polarnem ozemlju bo postavljena kopija kolonije, in skupine bodo morale pokazati, kako povezano so zmožne delovati. Najslabše bodo izločali, tudi ob glasovanju občinstva. Na Nizozemskem obljubljajo, da bodo še letos odprli novo serijo prijav. Tam izbrani kandidati bodo lahko nadomestili praznine izločenih ekip iz prve serije in tako dobili priložnost za pot na Mars.

Eva v puščavskem raju
V stoterici je tudi Maggie Lieu, 24-letna študentka astronomije v Birminghamu, s katero je BBC opravil krajši pogovor še pred zadnjim izbirnim krogom. Maggie je morda prva človeška Marsovka.

Naslednjih deset let bo morala posvetiti projektu z intenzivnim fizičnim treningom in učenjem potrebnih veščin. Soočiti se bo morala tudi s tem, da se ne bo nikoli več vrnila na rodno grudo. "Res je, da se ne bom nikoli več osebno srečala z družino in prijatelji, ampak še vedno bom prejemala njih fotografije. Še vedno bom imela dostop do medmrežja, le z 20-minutnim zamikom," je izjavila za BBC. Hkrati ji bodo družino nadomestili sopotniki, s katerimi bo zdaj predvidoma preživela deset let.

Z vsaj enim izmed njih namerava prestopiti še en rubikon. Spolno občevati v vesolju in - zaploditi potomca. "Moj otrok bi lahko bil prvi pravi Marsovec. In starša bi bila Adam in Eva Marsa," je napovedovala. Mars One sicer vsem kandidatom to početje odsvetuje, tudi zato, ker so vplivi okolja na plod - med drugim šibka težnost - še popolnoma neznani.

Raznolike življenjske poti
Za Guardian so svoje motive pojasnjevali še Američanka Dina, Britanec Ryan ter Jeremijas iz Mozambika. Kako jih je časopis izbiral za pogovore, ni znano, vsi trije pa izkazujejo nekaj nenavadnih osebnostnih lastnosti.

Ryan je visoko inteligenten Britanec, ki na pamet pozna skoraj sto števk števila PI in se, kot je priznal, nikoli v življenju ni poljubljal ali spolno občeval. To je način, da ljudje za seboj pustijo zapuščino, saj ustvarijo potomce, je razlagal, sam pa svoj prispevek človeštvu vidi v in situ znanstvenem raziskovanju Marsa ter gradnji nove civilizacije na drugem planetu. "Če bo čez 50 let okoli mene divjal rdeči peščeni vihar in se bom jaz tresel od mraza, takrat se bom lahko zazrl proti Zemlji, vedoč, da sem storil nekaj pomembnega. To bo zame dovolj. Vredno vsega truda," je povedal mladi Anglež.

"Najbrž me čakajo velike nevarnosti. Ampak - v tem je smisel projekta," je izjavila 29-letna Dina, sicer rojena v Iraku. Od tam je pobegnila zaradi kulture, ki jo je obravnavala kot objekt in spravljala v nesrečnost. Tako kot je takrat za vedno zapustila svojo družino, želi podobno terminalen korak narediti z vesoljsko ladjo. Tudi ona je poudarila, da je spolnost sploh ne zanima in da so zanjo čustva odveč. "Umreti tukaj ali na Marsu? Saj ni važno. Pomembno je, zakaj umreš. Umreti na Marsu bi bil zame dosežek," je izjavila. "Če umrem na Marsu ... to bi bilo super," pa je dejal temnopolti Jeremias. "Mislim, da ta naš svet ni več ravno dober kraj za življenje. Toliko bolezni, toliko oboroženih spopadov, naravnih nesreč, neenakosti ... toliko težav, ki jih je nemogoče razrešiti. Rad bi videl nov, boljši svet," je dodal.
Tako Dina kot Jeremias bosta ostala na Zemlji, medtem ko se je Ryan prebil v stoterico.

Vesoljsko voajerstvo
Če je vse skupaj videti kot resničnostni šov, je to zato, ker je resničnosti šov. In v tem je tudi največja težava, potencialni kavelj 22 tega projekta. Dva Nizozemca sta po prelomu tisočletja ugotavljala, da Zemlja že ima potrebno tehnologijo za pohod na Mars, le cena, tveganja in nepreizkušenost zadržujejo obstoječe vesoljske agencije. Smrt astronavta je nekaj, čemur se izogibajo za vso ceno, tudi na račun pretiravanja, sta ugotavljala snovalca.

Med raziskovanjem mogočih zasebnih poti sta ugotovila, da so sponzorski prihodki ter prihodki od prodaje pravic do prenosa samo od zadnjih olimpijskih iger, enega najbolj gledanih dogodkov sploh, znašali slabih šest milijard evrov. Toliko bi po njunem predvidevanju stala tudi odprava za Mars, zato sta se odločila, da bi lahko ta odmeven preboj financirala že z organizacijo resničnostnega šova na temelju izbora kandidatov. Težava je v tem, da za zdaj šova še ni, posledično tudi ne denarja in opreme. Zadnja dva pogoja pa sta med odločilnimi dejavniki, ki vlagatelje in TV-postaje prepričajo, da gre za realen projekt in se odločijo za sodelovanje. Ni šova, ni denarja, ni opreme, ni razvoja in spet na začetek.

(Še) luknjičasta finančna konstrukcija
Za zdaj je znano, da nameravajo do leta 2024, ko naj bi prva četverka poletela proti Marsu, porabiti 5,3 milijarde evrov in dobre štiri milijarde za vsako naslednjo odpravo. Teh bi bilo skupno deset, dokler ne bi prepeljali vseh 40 pionirjev. Pri tem so nekaj čez 300.000 evrov dobili z množičnim financiranjem (množicanjem) na IndieGoGo, nekaj manj znanih družb se je ponudilo za pokrovitelje, in pogodba je bila sklenjena z medijsko produkcijsko hišo DSP za serijo dokumentarcev. A tudi če bi bili prav vsi od naštetih akterjev izjemno dobrodušni z denarjem, je neprofitni Mars One zbral kvečjemu nekaj milijonov evrov, manj kot tisočinko potrebne gomile bogastva. Ima sicer še precej časa in manevrskega prostora za preobrat.

Na Mars One zagotavljajo, da imajo dovolj sredstev za izvajanje potrebnih študij in razvoja tehnologije ter da so za vsako od načrtovanih podvigov - stopnic je več - identificirali izvajalca. Opreme ne razvijajo sami, temveč naloge razporejajo "preizkušenim" zunanjim izvajalcem. Težava je v tem, da je vsaka od stopnic pomembna. Če le ena zataji, jo je težko preskočiti. Mars One mora uspeti povsod, ali pa propade povsod.

Začeli bodo s pristajalnikom ...
Vsaj prva stopnica je relativno trdna. Preseljevanje se bo začelo z roboti. Leta 2018 bodo proti Marsu izstrelili neprožen pristajalni modul, podoben Nasinemu Phoenixu iz leta 2007. Natančneje, na ogrodju Phoenixa ga po podpisani pogodbi razvija znani ameriški tehnološki mogotec Lockheed Martin, stalni spremljevalec Nasinih misij, ki med drugim trenutno izdeluje tudi InSight (2016).

Pristajalnik bo imel več nalog. Najpomembnejši je preizkus treh ključnih tehnologij, brez katerih misije pač ni: zagotavljanje vode, zraka in energije. Modul bo poskušal iz prsti pridobivati vodo, del nje pa z elektrolizo deliti na kisik in vodik. Kisik bo z nekaj drugimi plini mešal v zrak za dihanje, vodik je uporaben kot gorivo; električno energijo pa naj bi zagotavljale tanke sončne celice.

Za komunikacijo bo skrbel satelit, ki ga pripravlja podjetje SSTL. Zagotovil bo širokopasovno povezavo z Zemljo, vključujoč 24-urni videoprenos. Še en dodaten satelit bo zagotavljal potovanje paketkov informacij tudi takrat, ko bo prvi satelit z vidika Zemlje za Marsom ali Soncem.

... nadaljevali z roverjem in habitati
Z vsakim naslednjim korakom je Mars One bolj skrivnosten. Leta 2020 nameravajo proti četrtemu kamnu od Sonca poslati rover, nekakšen marsovski minitraktor, skupaj s prikolico. Ta bo imel več nalog. Pregledoval bo površje v iskanju idealne točke za pristanek in naselitev. Merili sta predvsem sončna svetloba - torej čim bližje ekvatorju - in količina vode v prsti. Vozilo bo pričakalo vso drugo potrebno opremo, habitate in podporne module, ki bodo pristajali do leta 2022; in jih pravilno razvrstilo po površju. Ko bodo moduli napolnjeni s 3.000 litri tekoče vode in 120 kilogrami čistega kisika, bo vse pripravljeno na prihod kolonistov.

Vsaj tako zagotavljajo na Marsu One, a tehničnih podrobnosti ne razkrijejo nikomur, razen kratkega seznama pojasnil. Ker gre za pionirski podvig, spoprijemanje z okoliščinami, v katere ni zagrizel še prav nihče, je prav ta primanjkljaj privabil ostro kritiko dela strokovne javnosti. Nekateri izmed njih celo pravijo, da Mars One ni nič drugega kot spletna stran z vizijo. Poudariti pa je treba, da je veliko preizkušenih strokovnjakov tudi v svetovalnem odboru Mars One, ti pa izhajajo iz številnih svetovnih vesoljskih agencij, in marsikdo z navdušenjem pričakuje, kaj lahko nadobudna, neprofitna iniciativa ponudi.

Hadfield: Razočaranje je neizogibno
Za zdaj zagotovo niso prepričali kanadskega astronavta Chrisa Hadfielda, znanega po izvajanju pesmi Space Oddity na ISS-ju in po fotomaterialu, ki ga je na Twitterju objavljal kar iz vesolja. Hadfield hoče podrobnosti, tisoče rešitev malih težav in zapletov, ki so lahko hitro usodni. To dobro ve tudi sam, saj je bil leta 2001 na robu smrti zaradi majhne napake v skafandru. Kot je poročal Universe Today, je Hadfield začasno oslepel ravno na vesoljskem sprehodu zunaj ISS-ja. Zaradi drobne luknjice v skafandru so v notranjosti nastale male kapljice kemikalij, ki so mu zašle v oko.

"Vsem nadobudnežem, ki želijo na Mars One, svetujem, naj takoj začnejo spraševati najtežja vprašanja. Sam, denimo, hočem videti tehnične specifikacije vesoljske ladje. Želim vedeti, kako bo delovala njihova vesoljska obleka? Kako bodo v njej zagotavljali pritisk, kako se hladi, kako so oblikovali rokavice? Nič od tega se ne da kar tako nabaviti. Ne obstaja bližnja vesoljska veleblagovnica, kjer jih lahko potegneš s polic naravnost v nakupovalni voziček," je povedal za Medium.

Od vžiga do pristanka, težave
Težave se lahko pojavijo povsod. Lansirna raketa lahko eksplodira ali skrene s poti, kar ni redkost. Mars One na spletni strani izraža željo, da bi jih v vesolje izstreljevalo podjetje SpaceX z Elonom Muskom na čelu, ki razvija težkonosilne rakete Falcon Heavy. A iz SpaceX ni duha ne sluha o potrditvi, sploh pa želi Musk sam ustvariti kolonijo stotin in tisočev Marsovcev desetletje ali dve pozneje s pomočjo sistema Mars Collonial Transporter, ki je tudi še v razvoju.

Nato namerava Mars One še v zemeljski orbiti sestaviti vesoljsko ladjo iz dveh glavnih delov: modula za sedem do osemmesečno potovanje in pristajalne kapsule, podobne Muskovemu sistemu Dragon. Tudi tukaj manjka kup podrobnosti. Med drugim to, kako nameravajo varovati potnike pred močnim sevanjem ali celo sončnimi nevihtami, ki so zavdale nepopravljive poškodbe že marsikateri sondi. Nič manj nevarno ne bo srečanje z Marsovo atmosfero. Čeprav je zelo redka, lahko prevelika hitrost pri srečanju z njo vesoljsko ladjo enostavno sežge. Ker dolgotrajno bivanje v vesolju šibi nožne mišice in naredi kosti krhke, utegnejo Mars-Oneovci pristati polomljeni.

Rdeča Antarktika
Nato se bodo morali braniti pred hladom, ki pri povprečnih minus 60 stopinjah Celzija spominja na Antarktiko. Nato še pred sevanjem, zato bodo svoja bivališča zakopali pod debelo plast prsti. Sami si bodo morali gojiti rastlinsko hrano v rastlinjakih ter za beljakovine malicati različne žuželke. Vsakih nekaj let jih bo zajel nekajmesečni peščeni vihar, ki bo povsem ustavil sončno svetlobo. Pomanjkanje Sončevih fotonov na koži lahko pripelje do pomanjkanja vitamina D. Vse to, če bo Mars One sploh izveden in če bodo sploh prisebni prispeli na cilj.

Eno leto v terenskem vozilu
V drugi, nepovezani odpravi znani vesoljski turist Dennis Tito načrtuje človeški oblet Marsa (brez pristanka) leta 2018. V malo vesoljsko ladjo namerava strpati zakonski par in ga poslati na osemmesečno potovanje po vesolju in nazaj. Zakaj ravno zakonca? Ker takšno potovanje pomeni velikanski psihičen pritisk. Astronavti so pogosto poročali o tesnobi polovice poti, ko začetni adrenalin skopni in se vrnitev na Zemljo zdi nevzdržno daleč; in ravno takrat so sami, izolirani v tišini smrtonosnega vesolja. Pa tudi na splošno je precej neudobno leto in pol preživeti v prostoru, velikem kot terensko vozilo, in to brez tuširanja. Tito zato za misijo Inspiration Mars intenzivno išče zelo povezan in psihično trden zakonski par.
Mars One bodo v svojih habitatih morali preživeti do dneva, ko se jim bo srce ustavilo.

Kritike letijo tudi na navedene stroške odprave, ocenjene na 5,3 milijarde evrov, do prvega pristanka ljudi. Nasa je namreč podobno misijo pred leti opremila z oznako 100 milijard dolarjev.
Obenem je res, da napovedi takšnih kolonizacij kar dežujejo, in istega leta, 2025, naj bi Bigelow Aerospace svojo prvo kolonijo napihljivih habitatov postavil na Luni.

Težke odločitve
Kolikor je celotna misija negotova in tvegana, se kandidati v sebi spoprijemajo s težkimi, temeljnimi, celo usodnimi vprašanji. Zanje je odprava realnost, saj bodo posledice - dobre in slabe - nosili na lastni koži. In smrt, kot kažejo izjave, sploh ni problem. Tako kot pionirji na tleh Zemlje pred tisočletji, se bodo podali v neznano, vedoč, da poti nazaj ni.
Vprašanje je torej tudi, kaj se bo zgodilo z osnovno misijo snovalcev Mars One: vzbuditi navdušenje za raziskovanje in kolonizacijo; če bodo kamere na Marsu nazaj prenašale slike trupel. Študenti na Massachusetts Institute of Technology so v raziskavi predvideli, da bodo naseljenci verjetno umrli že po pretečenem 68. solu, marsovskem dnevu.

Če pa jim uspe - in zanj imajo še vedno potencialno dovolj manevrskega prostora - bodo zagotovo to prvi pravi Marsovci. Vozovnica je enosmerna tako v finančnem smislu kot v fizičnem. Marsova težnost znaša le tretjino Zemljine, in če se bodo na rdečih tleh res rojevale in rasle generacije, bodo te fizično že toliko spremenjene, da za življenje na modrem planetu ne bodo primerne.
Video 1: Samopredstavitveni posnetek Mateja Sagmeistra

Video 2: Promocijski posnetek izbire kandidatov

Video 3: Mars One predstavi celokupne načrte