Arhitekt Magnus Larsson je na svetovni konferenci TED v Oxfordu predstavil svojo idejo, da bi od Mavretanije na zahodni obali Afrike do Džibutija na vzhodu zgradili nekakšen zid. Pri "gradnji" bi si pomagali z nenavadno bakterijo Bacillus pasteurii, ki izloča kalcit, ki velja za nekakšen naraven cement - pesek (ki ga v puščavi ne manjka) bi se namreč ob stiku z bakterijo v nekaj urah popolnoma strdil.

Ob tem se Larsson zavzema tudi za druge načine preprečevanja dezertifikacije (oz. širjenja puščav), ki bi skupaj z zidom delovali še bolje. Severnoafriški narodi so že pred časom začeli saditi drevesa in poskušali zasaditi t. i. Veliki zeleni pas, ki naj bi preprečeval širjenje peska. Podobnega ukrepa so se lotili tudi na Kitajskem (poimenovali so ga Zeleni kitajski zid), da bi preprečili širjenje puščave Gobi. A ukrep za zdaj še ni prinesel pravih rezultatov - tudi zato, kot je opozoril Larsson, ker je v bližini puščav zelo malo lesa, zato ljudje ta drevesa sekajo za kurjavo.

Zid bi nudil oporo drevesom
Larsson je prepričan, da bi zeleni in peščeni zid skupaj tvorila odlično celoto: "Zid bi drevesom dajal oporo, lahko pa bi stal tudi sam, če bi drevesa kdo posekal. Obenem bi ponujal tudi zavetje in senco." Larsson je ob predstavitvi še dejal, da gre za zdaj samo za idejo in da bi morali, preden bi se projekta lotili, doreči še veliko stvari: "Veliko vprašanj ostaja odprtih, politična, finančna in etična vprašanja ter vprašanje praktičnosti."

Študija Združenih narodov je leta 2007 opozorila, da bi lahko nadaljnje širjenje puščav ogrozilo kar tretjino svetovnega prebivalstva (torej približno dve milijardi ljudi). Obenem so OZN pozvali k resnemu razmisleku za čimprejšnjo rešitev tega problema, ki so ga označili za "največji okolijski izziv našega časa".