Vsaka ptica ima tako svoj "mobilni telefon". Namestili so ga tudi štrku Louisu, ki se je pri selitvi na jug pridružil 27 drugim z napravami opremljenim štorkljam, so zapisali v študiji, objavljeni v znanstveni reviji Science.

Nekatere ptice vodijo, druge sledijo
Določene ptice v skupini prevzamejo vodilno vlogo. Gre za ptice, ki skupino vodijo čez območja z ugodnimi termičnimi vetrovi, na katerih jih topel zrak dvigne. To pa jim omogoča, da lebdijo in s tem prihranijo energijo, ki bi jo porabile z mahanjem s krili.

Te vodilne štorklje locirajo termične vetrove in iščejo najugodnejše med njimi, zaradi česar morajo pogosteje prilagoditi svojo pot. Tistim, ki jim sledijo, pa tega ni treba početi. Zadnje, ki letijo nekoliko počasneje, morajo med letenjem na naslednje območje termičnega vetra bolj mahati s krili, območje pa morajo zapustiti še pred najvišjo točko.

Sposobnosti za letenje so povezane tudi s končno destinacijo selitve. Louis velja za povprečnega letalca, zaradi česar zimo preživi na jugu Španije. Leta 2014 je preletel 1.000 kilometrov.

Drugače pa je pri drugem štrku iz njegove skupine, ki so ga poimenovali Redrunner. Ta je namreč leta 2014 prepotoval 4.000 kilometrov in se nastanil v Afriki.

"Podatki o letu so tako ključni za položaj v skupini, da lahko že deset minut po vzletu ugotovimo, ali bo zimo štorklja preživela v Evropi ali v Zahodni Afriki," je ob tem povedala ena izmed avtoric raziskave Andrea Flack.

Podatki tako kažejo, da štorklje letijo v družbeno strukturiranih skupinah, ki so določene s sposobnostmi za letenje posameznih članov. Učinkovitost letenja je med drugim tudi eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na pot in cilj selitve, so še pojasnili avtorji, kot poroča Slovenska tiskovna agencija.