Tako je odpadla pridiga med mašo na cvetno nedeljo, papež pa je že drugič zapovrstjo manjkal pri slovesnem petkovem križevem potu v Koloseju. Ugibanja o njegovem zdravju so zato čedalje pogostejša. V tokratni oddaji Globus se bomo posvetili predvsem širokemu naboru nalog tega še nedokončanega pontifikata.

Na prvem mestu omenimo reformo rimske kurije. Frančišek si je že ob svojem nastopu pred enajstimi leti zaželel Cerkev, "ki bo revna – in za revne". Toda ugledna vatikanista katoliške agencije ACI Stampa Angela Ambrogetti in portala La Croix International Robert Mickens v pogovoru za našo televizijo ugotavljata, da spremembe doslej niso posegale v temelje.

"Nekdanje kongregacije in papeške svete so preimenovali v dikasterije ter delno prerazdelili naloge med njimi. Toda ni šlo za globlje spremembe v strukturi, njeni temeljni postavitvi ali glede pristojnosti," pravi Ambrogetti in dodaja, da je temeljna Frančiškova sprememba v tem, da se pri delu naslanja na ozek krog sodelavcev in zaupnikov, ne pa na celotno kurijo. Mickens pa je prepričan, da papež z reformami pomaga Cerkvi na Zahodu, "da bi bilo njeno sesedanje manj boleče in da bi ta proces prizadel kar najmanj ljudi".

Ne samo spremembe v kuriji, ampak v strukturi celotne Cerkve

Papež Frančišek je leta 2021 oznanil novo škofovsko sinodo in z njo vsaj dve novosti: ni šlo samo za enomesečno zasedanje škofov, temveč za večletno obdobje razprav, v katere je Cerkev vključila tudi laike. Tako imenovana sinoda o sinodalnosti – se pravi o bolj vključujoči, soodločevalski Cerkvi – se bo iztekla oktobra. Angela Ambrogetti poudarja, da je bila dozdajšnja razprava osredotočena na pastoralni vidik, "če pa je naš namen resnična sprememba Cerkve po ključu sinodalnosti, potem bi bilo treba poseči v kanonsko pravo in doktrino, to pa je za sinodo močno preobsežna naloga". Robert Mickens se strinja, da bo težko priti do prelomnih sklepov: "Delovna sila Katoliške cerkve so namreč duhovniki in župniki, ti pa so – zlasti v ZDA – pokazali bolj malo navdušenja nad procesom sinodalnosti."

Nedokončana naloga Frančiškovih let papeževanja je tudi boj proti spolnim in drugim zlorabam v Cerkvi. "Papež je sicer uvedel nove protokole in zakone, toda na žalost je bil pri njihovi uporabi zelo selektiven," meni Mickens, ob tem pa opozarja na neustrezno vzgojo duhovnikov: "Tu ne gre samo za pedofilijo in zlorabo najstnikov, gre za zlorabo moči."

Vloga vatikanske diplomacije

Moč in vlogo vatikanske diplomacije že leta spremlja in analizira zaslužni profesor s Katoliške univerze v Milanu Agostino Giovagnoli. V pogovoru za našo televizijo poudarja, da ta diplomacija sledi dvema temeljnima načeloma: v državah zastopa Sveti sedež in tako bdi nad krajevnimi Cerkvami, po drugi strani pa hoče pripomoči k razvoju miru v svetu. Pri tem se naslanja na mrežo, ki je del same Katoliške cerkve: »To pa so njeni misijonarji po svetu. Tu gre za nekakšno naravno omrežje, na katero se naslanja vatikanska diplomacija.« Giovagnoli sicer priznava, da ta aparat sodeluje še z drugimi strukturami katoliškega sveta, kot je malteški viteški red ali Skupnost svetega Egidija: "Ta seveda deluje samostojno; ni torej odvisna od vatikanske diplomacije, vendar z njo dobro sodeluje, zlasti zaradi svojih prizadevanj za mir – predvsem v Afriki."

Toda kljub glasnim mirovniškim prizadevanjem papeža Frančiška ni videti, da bi imel Sveti sedež opazno vlogo pri doseganju miru v Ukrajini in Gazi. Angela Ambrogetti opozarja, da teža Svetega sedeža ni odvisna samo od učinkovitosti vatikanske diplomacije ali Frančiškove prepričljivosti, temveč tudi od splošne prisotnosti krščanskih vrednot v vse bolj laičnem svetu: "Če torej katoliška misel v družbi ni več pomembna, izgubi svoj pomen tudi Sveti sedež." Giovagnoli je glede tega previdnejši: opozarja, da vloge Cerkve ne kaže soditi samo po stanju v Evropi ali Severni Ameriki, kjer njena prisotnost usiha, temveč tudi v Afriki, kjer njen vpliv narašča.

Pa zdravje?

Kirurg iz rimske bolnišnice Gemelli Sergio Alfieri, ki je papeža v minulih treh letih operiral najprej na črevesju in potem še kilo, je v intervjuju za agencijo Ansa tik pred prazniki povedal, da so obdobja izčrpanosti pri papeževem delovnem ritmu pričakovana, kar velja tudi za občasne respiratorne težave, ki jih povezuje z operacijo na pljučih pred mnogo leti. Zagotovil je, da papež zdaj ne trpi za nobeno posebno boleznijo, če odmislimo hude težave s koleni. Angela Ambrogetti pa opominja, da je katoliški svet tudi v sveto leto 2000 vstopil "s papežem, ki so ga imeli za bolnega in umirajočega, pa je potem preživel še pet let".

Več v nocojšnji oddaji Globus: