Richard S. Slotkin je zgodovinar in kulturolog, proučuje ameriško kulturo, nacionalne mite, rasizem in nasilje v ameriški družbi ter odnos množičnih medijev, predvsem literature in filmov, do ameriške intelektualne in politične zgodovine.

Slovi kot eden najpomembnejših kulturoloških kritikov našega časa, je avtor več kot 10 knjig, za svojo obsežno knjižno trilogijo o zgodovini ameriških mitov od leta 1600 do 20. stoletja – Regeneracija skozi nasilje, Usodno okolje in Revolveraški narod – je prejel prestižno knjižno nagrado. Dr. Slotkin je zaslužni profesor na Univerzi Wesleyan v Connecticutu in je tudi član Ameriške akademije znanosti in umetnosti.

Letos je izšla njegova knjiga Veliki nered, v kateri podrobno opisuje mite, na katerih je oblikovana ameriška identiteta in razkriva, kako so ti pripeljali Ameriko na rob eksistencialne krize. S Slotkinom smo se pogovarjali v oddaji Globus.

Donald Trump je bil nenavaden predsednik, poudarja geslo 'Najprej Amerika', hvali orožarski lobi NRA, muslimanom iz nekaterih držav je prepovedal vstop v ZDA, zanikal je volilni izid ter spodbujal k nasilju in sovraštvu, analitiki ga povezujejo z nazorom belske nadvlade in razkolom družbe. Vdor njegovih privržencev v Kapitol 6. januarja 2021 je poln zgodovinske mitologije, ki jo opisujete v svoji zadnji knjigi Veliki nered. Ali Trump vodi lastno kulturno vojno?
Ne. Mislim, da so sile, ki omogočajo kulturno vojno, obstajale že pred Trumpom. On jih je izkoristil, saj se je spretno prelevil v glasnika kulturoloških težav, ki dejansko od 90. let razjedajo ameriško politiko. Ameriška družba je močno polarizirana.

Polariziranost v ZDA je postala bolj očitna leta 2008 ob kandidaturi Baracka Obame za predsednika, zaostrila se je s Trumpovo vključitvijo v predsedniško kampanjo leta 2019, zdaj znova na predsedniških volitvah izziva predsednika Joeja Bidna. Kako so se vrednote in vizija Amerike v zadnjih letih spremenile skozi prizmo ameriške kulturne zgodovine?
Pri vprašanju kulturne vojne vstopamo na področje, pri katerem je ključna narodna identiteta. Kdo so pravi oziroma pristni Američani? Trumpovo gibanje Naredimo Ameriko spet močno zagovarja načelo, da so pravi Američani beli kristjani, torej moški. V ZDA so večino časa imeli vodilno avtoritetno vlogo, opredeljevali so naše vrednote in celo določali, kdo in do kakšne mere spada v ameriško družbo. V 60. letih je hegemonijo te kulturološke skupine začela spodjedati liberalizacija družbe. Spremenili so se pogledi na vlogo spolnosti, spola, družbenih razredov in ras. Vsi ti premiki segajo v 60. leta. To je prevzela tudi popularna kultura. V 90. letih 20. stoletja so hegemoni oziroma vladajoči belci dojeli, da politika ni zajezila napredka liberalnih sil, ni ohranila svojih vrednot in položajev. Vse se je začelo s slovitim govorom Pata Buchanana na republikanskem kongresu leta 1992. Nasprotujejo tradicionalnim konservativnim republikancem, ki se osredotočajo predvsem na gospodarstvo, in seveda liberalnim demokratom. To je oblikovalo smernice kulturne vojne.

Poglejmo letošnje predsedniške volitve. Zdi se, da sta rdeča (republikanska) in modra (demokratska) Amerika dve različni državi, drugače si razlagata svojo državo in politiko ter vlogo ZDA v svetu. Kako močno se pogledi demokratov in republikancev ideološko razlikujejo?
Protislovno je to, da imajo pri temah, kot so splav, nadzor nad strelnim orožjem in varnost ter zdravstveno zavarovanje, v precejšnji meri enako mnenje. Prav iz kulturoloških vprašanj pa izhajajo nespravljive ali nepremostljive razlike. Veliko je odvisno tudi od različnega tolmačenja ameriške zgodovine. Razlike so vidne v trenjih, povezanih s poučevanjem zgodovine v osnovni in srednji šoli, in mitološki razlagi zgodovine, še posebej pri desničarjih. S tem želijo potrditi svojo zgodovinsko težo oziroma dati občutek, da so krojili zgodovino. Ta težnja sega v ameriško revolucijo.

ZDA so država migrantov, toda protimigracijska drža, tudi s postavitvijo zidu in ograje na meji z Mehiko, je postala lastnost vseh političnih elit. Od kod izvira ta politika?
To je izjemno zapleteno. Po eni strani je imela ponesrečena migracijska politika ZDA hude socialne in gospodarske posledice, ki presegajo narodnost. Latinskoameričani menijo, da zaradi nenadzorovanih migracij živijo v kriznem obdobju. O precejšnjih težavah se razhajajo tudi mnenja razumnih ljudi. Tu so tudi etnični oziroma rasni odzivi, katerih glasnik je postal Trump. "Priseljenci so sodrga, ki je okužila ameriško kri in seje kriminal po državi." Statistični podatki pa kažejo, da je manj verjetno, da bodo priseljenci zabredli v kriminal … Oziroma v primerjavi z rojenimi Američani je manj verjetno, da bodo v kriminal zabredli neregularni priseljenci. Vprašanje je precej zapleteno. Ko morajo potem volivci na volitvah izbirati med nekom, ki vztraja pri ostri oziroma prizanesljivi migracijski politiki, lahko kljub drugačnim nazorom izberejo politika, kot je Trump, čeprav se ne strinjajo z njegovimi rasnimi pogledi. Kot kulturolog menim, da s tem podpirajo njegove rasne poglede, saj mu tako dajejo moč in postanejo del diskurza, čeprav ne bi smeli.

Lahko ob koncu komentirate še vpetost ZDA v vojno v Afganistanu in Iraku in zdaj neposredno v vojno v Ukrajini in Gazi? Se je Amerika kaj naučila iz zgodovine svojih vojn v tujini? Lahko zdajšnje razmere primerjamo s svetovno krizo in nezaupanjem pred prvo svetovno vojno?
Ali, če hočete, pred drugo svetovno vojno. Vprašanje je spet zapleteno. Če se vrnem k zgodovinskim mitom, je ena od svobodomiselnih iztočnic od druge svetovne vojne mit t. i. dobre vojne. Pri drugi svetovni vojni so ZDA storile to napako, da so se izolirale in popuščale diktatorjem. Temu je sledila vojna. Med to vojno je država, ki je podpirala belsko prevlado, nenadoma postala zavezništvo različnih rasnih, etničnih skupin, ki so se združile proti skupnemu sovragu. Mit dobre vojne je koristil tudi gibanju za državljanske pravice. Za lažjo predstavo pomislite na filme o drugi svetovni vojni. V ameriških vojaških enotah najdete Juda, Italijana in črnca, čeprav je v vojski veljala segregacija. Naslikali so idealno podobo. Mit dobre vojne je bil na preizkušnji v Vietnamu. "Komunistom ne bomo popuščali." Hitlerju smo. Tam je mit pogorel, slika je bila izkrivljena. V zalivski vojni leta 1991 se je zdelo, da je mit zdržal. Potem smo se zapletli v iraško vojno leta 2002, ki se je žalostno končala in velja za napako. Vojna v Afganistanu se je izkazala za napako. V treh vojnah od štirih smo se opekli. Zdaj smo pri peti vojni v Ukrajini, ki spominja na drugo svetovno vojno, vendar ostajam skeptičen. Zdi se mi, da bi se spet lahko nekaj zapletlo, kar veleva tudi zgodovina, vendar o tem nisem prepričan. O tem razmišljajo Američani, ko tehtajo vključitev v to vojno v Ukrajini, saj nas je Vietnam izučil. Poudaril pa bi to: čeprav je bila lekcija iz Vietnama zelo jasna, smo v Iraku in Afganistanu ponovili napako. Zato ne morem reči, da smo se kaj naučili iz napak.

Celotna oddaja Globus: