"Kakor nežna, koprneča nevesta na poroko, pripravlja se slovenska Koroška takozvanega pasa A na glasovanje. Nadela si je belo obleko nedolžnosti, ponižnosti. Mirno, ali samozavestno bo stopila pred oltar domovine, izrekla bo tiho, toda odločno usodni "da" in za vekov veke se bo spojila z Jugoslovanom, s kojim jo druži ljubezen že stoletja in stoletja," so v liberalnem ljubljanskem časopisu Slovenski narod zapisali na dan plebiscita 10. oktobra 1920. Dvomov na slovenski strani v gladko zmago ni bilo prav nobenih. "Dunajski listi so polni vesti o Koroški. Neue Freie Presse je posvetil danes Koroški celo številko. List javlja, da sodijo nemški optimisti, da je zmaga Nemcem s 70 do 75 odstotki zagotovljena," pa so poročali, da tudi nasprotna stran pričakuje lahko zmago. Mineva okroglih 100 let, odkar sta bili obe strani, tako slovenska kot nemška, slepo zaverovani v svoj prav.

Tudi v konservativnem ljubljanskem časopisu Slovenec na dan plebiscita tako ni zaznati kakšnih skrbi glede zmagoslavja na plebiscitu. V prispevku, naslovljenem V ponedeljek zažgite kresove!, so zapisali: "S Koroškega smo prejeli: Kresovi bodo kot znamenje zmage goreli po vsem Koroškem v ponedeljek 11. oktobra zvečer. Kranjci, ko zagledate kresove na Kepi, Golici in Stolu, Štajerci, ko vidite ogenj na Sv. Uršuli, tedaj pokažite tudi vi, da smo eno steblo, ena kri, zažgite tudi vi kresove, ne samo v svojih srcih, ampak tudi na vseh gorah v dalekovidljiv znak naše zmage, rešitve naše stare domovine."

Senžermensko mirovno pogodbo, ki je za Celovško kotlino predvidela plebiscit, je Avstrija s silami antante podpisala 10. septembra 1919. Prebivalci Koroške morajo imeti popolnoma svobodno izbiro, glasovanje pa mora biti tajno. "Prosto nemških okov in verig se je naše ljudstvo probudilo, narodno zavedlo. Na številnih shodih se je glasno in jasno izjavilo za Jugoslavijo. Tu poseže vmes glasovalna komisija v Celovcu. Odredila je, da se odstrani demarkacijska črta, ki je ločila pas A od pasa B. Vdrli so zopet v naše kraje bivši nemški in nemškomisleči učitelji, sodniki, žandarji, folksverovci, tolovaji in razna sodrga iz Celovca. Pričel se je nemški teror. Da prevarijo javno mnenje, očitajo Nemci slovenski upravi in slovenskemu zavednemu ljudstvu nasilno postopanje ... In glasovalna komisija in ostali krivo informirani, nam neprijazni svet jim verjame. Slovenec terorist!" so zapisali v časopisu Slovenski narod.

Ko so zapele pesti ...

Razmere na Koroškem v dneh tik pred usodnim plebiscitom in po njem so bile zelo razburkane. Deželo je preplavila propaganda z obeh strani, med slovenskimi in nemškimi agitatorji pa so pogosto zapele pesti. "Nemški Volkswherovci (nemška paravojaška organizacija, sestavljena pretežno iz nekdanjih avstro-ogrskih vojakov, op. a.) kar mrgole po vseh krajih. Danes ponoči so aretirali naši orožniki v Šmarjeti 7 delavcev iz celovške usnjarne. Pri njih so našli bodala, revolverje, kije in nože. Pod humberškim gradom so orožniki prijeli 150 oboroženih Nemcev, ki so jih razorožili, orožje pa poslali ententni distriktni komisiji. V Žihpolju so včeraj aretirali 4 folksverovce, ki so bili oboroženi s smrtonosnimi korobači (biču podobna priprava iz jermenov ali vrvi za udarjanje)," 10. oktobra poroča časopis Slovenec.

"Vprašam vas: Kdo je s koli in noži pobil našega orožnika Petra Karbona v Malem Št. Vidu? Nemčurska druhal na dan, ko so se celovški izmečki v avtomobilih prevažali po naši zemlji. Kdo je požigal na dan slovenskega tabora v Velikovcu pri zavednem Slovencu Francu Vedeniku v Čačah pri Važenberku? Kdo je vpepelil dom pri Miglarju v Tinjah? Kdo je s kamenjem napadel naša dekleta v Apačah pri Galiciji in nevarno ranil učiteljico Ježovnik? Kdo je čelo razbil slovenskemu fantu v Lovankah pri Dobrli vasi? Kdo je zavratno napadel slovenskega pismonošo Lončarja v Sinci vasi in mu do kraja pokvaril itak bolno oko? Kdo je težko ranil našega orožnika v Kamenu pri Škocijanu? Kdo je vdrl v slovensko gostilno v Dobrli vasi in hišo po tolovajsko oblegal baš na dan, ko je moralo vse naše nekoroško orožništvo oditi in sta ostala za stražo za cel okraj samo dva neizkušena orožnika? Kdo je našega fanta v Trušnjah zabodel iz zasede? In kdo je v Sinči vasi istotako iz zasede napadel slovenskega fanta Franca Križnika, mirno idočega domov? Nemci in po Nemcih najete, podkupljene propalice. In to niso vsi slučaji. In kje, kedaj in koga so napadli in nevarno ranili Slovenci? Niti en slučaj ni znan. Slovenec pozna le pest in kvečjemu gorjačo, pa še to samo tedaj, če je izzvan," so v Slovenskem narodu našteli zločine nemške strani.

Oba slovenska časopisa o morebitnih slovenskih zločinih v zvezi s plebiscitom ne poročata, saj Slovenci praviloma nastopajo kot "dobri fantje" in je za vse slabo kriva "nemčurska druhal (nemška drhal)". Obe strani, tako slovenska kot nemška, sta naravnost demonizirali druga drugo.

Propagandna vojna

Tako na eni kot na drugi strani so bili prepričani, da so v plebiscitarni coni A navzoče množice njihovih nasprotnikov, ki tam nimajo česa početi. "V Šmarjeti so Nemci baje napadli naše ljudi, pa so jih ti napodili. Nemci zaradi tega letajo okoli in kriče: "Die Sokolen mussen hinaus!" Ker teh Sokolov seveda ni in obstojajo samo v nemški fantaziji, se nemška želja ne bo uresničila. V Celovcu so danes vse prodajalne zaprte. Moških ni videti; baje so vsi v coni A," v Slovencu namignejo, da je resnica prav nasprotna od nemških trditev in je cona A polna nemških agitatorjev iz Celovca. Nemška stran je tako kričala, da je Koroška polna članov telovadnih društev Sokol in Orel iz Kraljevine SHS, ki tepejo Nemce, slovenska stran pa, da je vsepovsod polno t. i. folksverovcev, ki pretepajo Slovence.

Predstavniki v 1. sv. vojni zmagovite antante v plebiscitarni komisiji so imeli pri vzdrževanju ravnovesja težko delo, pri čemer je po pisanju Slovenca veljalo, da gredo Italijani zaradi lastnih interesov "povsod na roke Nemcem", Francozi naj bi držali s Slovenci, zaradi česar jih "napada" dunajski časopis Wiener Telegraph, Angleži pa naj bi bili nekako resnično nevtralni. "Laškemu zastopniku v distriktni ententni komisiji se je sanjalo, da so se danes pripeljali celi bataljoni Orlov in Sokolov na Koroško. To seveda ni resnica. Laški zastopnik je od naših zahteval, naj se vsi tujci odstranijo iz plebiscitnega ozemlja. Na to so naši odgovorili, da teh tujcev sploh ni, če pa so, naj on preskrbi v prvi vrsti, da se odstranijo iz plebiscitnega ozemlja nemški Volkswehrovci," še pišejo v Slovencu.

"Letaki najpodlejše vsebine"

Propagandna vojna je potekala na vseh ravneh. "Pričeli ste s podkupovanjem: sladkor, petrolej, sol, usnje in drugo robo, ki ste si jo nabavili za antantne groše, da olajšate bedo svojemu ljudstvu, ste dovažali v naše Kraje iz beraške Avstrije. Naše ljudstvo pozna nemško prazno mavho in se smeje celovškim "dobrotam"," piše Slovenski narod.

"Preplavili ste naše kraje z lažnjivimi zelenimi letaki najpodlejše vsebine. Izbirati je treba med Jugoslavijo in Avstrijo, vi Nemci pa na sleparski način varate glasovalce, da znači bela glasovnica SHS, zelena pa "nedeljeno Koroško" in vas je sram izpregovoriti ime "Avstrija"," so v Slovenskem narodu nemški strani očitali "sleparsko taktiko". Poleg tega so opozorili na dva nekdanja "propadla duhovnika" ali kriva preroka, kot so ju poimenovali. "Zloglasnega Fajnika in Križaja, da za Judeževe srebernike sejeta ljuljiko med vernim ljudstvom – tako delajo Nemci pred nosom plebiscitarne komisije."

Zakaj jugoslovanske enote čakajo?

V dneh po plebiscitu 10. oktobra so se incidenti stopnjevali na krilih nemškega prepričanja o zmagi. Zelenosrajčniki oz. t. i. folksverovci so dobili krila in "oborožene tolpe" so lomastile po coni A ter napadale Slovence. Dogajali so se napadi, požigi in poboji, tudi na slovensko župnišče so se pregreti nemški nacionalisti spravili.

"Danes se je v Vovbrah nabrala tolpa Volkswherovcev, približno 200 mož, obkolili so župnišče, ki ga je stražilo nekaj domačih fantov, ter oddali več strelov na župnišče. Naši fantje so jih aretirali in jih odgnali s seboj, morali pa so jih v Velikovcu izpustiti. Opoldne je hotela veilkovška tolpa navaliti na Narodni dom. Gostilničar pa je pravočasno zaprl vrata, orožništvo je tolpo zapodilo. Za večer so pripravljali napad na Slovence. Poklicali smo domače prebivalstvo in straže iz okolice. Tolpe Volkswherovcev, ki so se vračale v Celovec, so na naše ljudi streljale pri Št. Rupertu, pri Velikovcu iz gostilne pri "Jagerwirtu". Gostilničarko pri "Krajcarjiu" so na cesti proti Celovcu dejansko napadli, ji nastavili revolver na glavo ter ji grozili, češ da drži s "Čuši". Varnost domačega slovenskega prebivalstva v sodnem okraju Velikovec je zelo ogrožena," piše Slovenski narod 13. 10. 1919.

Tudi v Hodišah v bližini Celovca se je zgodil incident. "Danes ob 8. zvečer je približno 15 Volkswherovcev napadlo brata učitelja Bitenca v Hodišah. Ranjen je s samokresom v glavo. Napad se je izvršil na cesti, približno 5O korakov od župnišča. Napadalci so zbežali v gozd. Orožništvo jih zasleduje." Časopis poroča, da je med ljudstvom vladalo pričakovanje, da bo jugoslovanska vojska zasedla in zavarovala plebiscitarno cono A, takoj ko se bodo zaprla volišča. "Jako slab vtis med našim ljudstvom je naredilo, da se ni izpolnilo pričakovarje, da bo takoj ob 6. zvečer naše vojaštvo zasedlo cono A. Naše ljudstvo nestrpno pričakuje zasedbe, ker se boji napadov."

"Potvorjen plebiscit"

Razglasitev izidov (59,1 za Avstrijo in 40,9 za SHS) 13. oktobra 1920 je za slovensko stran priletela kot hladna prha. Nihče ni mogel verjeti, kako je to sploh mogoče. V obeh osrednjih slovenskih časopisih pa so takoj ponudili razlago. Nobenega dvoma ne more biti, da si je nemška stran "prisleparila zmago", in poraz na plebiscitu je bil tako "čista goljufija". Za to so takoj ponudili tudi nekaj dokazov, med drugim naj bi glasovalo več ljudi, kot je volivcev, priročno pa naj bi tudi zmanjkovalo elektrike, ko je bilo treba šteti glasovnice, kar naj bi nemški strani ob pomoči "Lahov" (italijanskih predstavnikov antante) omogočilo ponoči zamenjati glasovnice.

Še tik pred plebiscitom naj bi se namreč razglašalo, da je volilnih upravičencev okoli 34.000, zdaj pa naj bi našteli kar 40.000 glasov. "Od kod so vzeli teh 6000 glasov? Več kakor gotovo je, da so jih vtihotapili v glasovalne imenike po preteku reklamacijskega postopanja," piše Slovenski narod 14. 10. v članku Potvorjen plebiscit. "V glasovalni imenik v Št. Jakobu so Nemci spravili vse železniške uslužbence, ki so kdaj služili v Podrošci, ne glede na to, dali so bivali 1. januarja 1919 v območju občine ali ne. In število teh glasovalnih upravičencev, ki so raztreseni po vsej Avstriji, znaša več kakor 400," so namignili, od kod so se vzeli vsi odvečni volivci.

Zmanjka elektrike po naključju?

To pa še ni vse, po pisanju časopisja so se domnevno dogajale tudi hude malverzacije s samimi glasovnicami. V Borovljah glasov v volilnih skrinjicah niso prešteli takoj po koncu volitev, pač pa šele naslednje jutro, ker je zmanjkalo elektrike, kar naj bi se pogosto dogajalo tudi drugje. "Ako se uvažuje, da je opolnoči nastal v lokalu, kier so bili shranjeni glasovalni akti, nepričakovano kratek stik, da je ugasnila luč, dočim je povsodi drugod v Borovljah v tem času gorela električna luč tudi v hišah okrog tega poslopja, ki imajo isti električni vod, kakor obrtna šola, in da so ljudje, ki so bili pozvani na pomoč, slišali v onem lokalu sumljiv šum, se človek ne more ubraniti prepričanju, da jo bil kratek stik namenoma vprizorjen, da bi se omogočila Nemcem zločinska manipulacija z glasovnicami," namigujejo v časopisu Slovenski narod.

Tudi v Slovencu opozarjajo na malverzacije z glasovnicami in taktiko z izklapljanjem elektrike. "Nemci so s pomočjo laških oficirjev v masah (množično, op. a.) zamenjavali slovenske glasovnice z nemškimi. V to svrho se je prekinjal električni tok v glasovalnih prostorih, tako se je v starih slovenskih trdnjavah sfabriciralo (ponaredilo, op. a.) 50 odstotkov nemških glasov," so zapisali 14. 10. Oba časopisa pozivata, naj Kraljevina SHS izida glasovanja ne prizna.

Ponovna zasedba in hiter umik

Dan po razglasitvi izidov, predvsem kot odgovor na nasilje v deželi na poziv slovenske vlade, je jugoslovanska vojska 14. oktobra znova zasedla plebiscitarno cono A. "Da zaščitijo naše prebivalstvo in njega imetje, ki je skrajno ogroženo po organiziranih in neorganiziranih nemških tolpah," piše Slovenec. "Odzvali so se na obupni krik koroškega slovenskega prebivalstva, ko so nameravali Nemci uprizoriti šentjernejsko noč s koroškimi Slovenci in kuriti kresove s slovenskimi domovi."

Antante velesile za pritožbe in obtožbe glede volilnih goljufij niso imele nobenega posluha, za njih je bila zgodba končana. Pritisnile so na Beograd in ukazan je bil umik iz Koroške. Časopis Slovenec na tej točki obtožujoči prst v članku Končano je 19. 10 uperi v Beograd, ki je popustil pod pritiskom velesil. "Nič ni pomagal odločni nastop vlade za Slovenijo, ki je ugotovivši volivne sleparije in pristranost zaveznikov v glasovalnem ozemlju, takoj od Belgrada zahtevala, da zasede zopet Koroško, dokler se ne popravi krivica, storjena našemu narodu. Belgrad očividno smatra našo vlado in celo Slovenijo za nobenega upoštevanja vreden faktor in se je uklonila pred diktatom tistih zaveznikov, katerim je žrtvovala ne samo na stotisoče padlih junakov v borbi zoper Germanijo, temveč zdaj tudi najstarodavnejši del našega naroda in eno v gospodarskem oziru najbolj cvetočih dežel Jugoslavije."

Renner: Razumemo, da boli

Odziv na izid plebiscita takratnega avstrijskega kanclerja Karla Rennerja, ki je zavzel precej spravljiv ton, je Slovenski narod 19. 10. citiral takole. "Dejstvo, da se je ozemlje s slovansko večino izjavilo za Avstrijo, potrjuje našo trditev, da severno pobočje Karavank geografično in gospodarsko teži k Avstriji. To dejstvo pa je tudi dokaz, da ima naša tako opsovana država kot mirna republika brez militarizma nedvomno privlačno silo. Kolikor se da stvar pregledati, so delavci v glasovalnem pasu A, posebno v Pliberku, Velikovcu in Borovljah, odločili nam v prid. Delovnemu ljudstvu so republikanske svoboščine in socialna zakonodaja seveda najdražji zaklad. Poleg tega je in more biti republika Avstrija v narodnih stvareh potrpežljiva. Vsi imamo pravico, veseliti se nad tem uspehom. Razumemo, da Jugoslavijo in zlasti Ljubljano ta izguba zelo boli. Mi to dobro razumemo, ker smo občutili izgubo Južne Tirolske in Nemcev na Češkem in Moravskem," je izjavil v parlamentu na Dunaju.

V nadaljevanju ugotavlja, da je bilanca za Jugoslavijo pozitivna. "Jugosloveni nam na podlagi plebiscita odstopajo približno 30.000 soplemenjakov, mi pa smo brez glasovanja izgubili vse Nemce na mariborskem in celjskem ozemlju ter kočevske Nemce. Bilanca se torej sklepa z ogromno aktive za Jugoslavijo. Dobili so obljudena prometna mesta, ki so v pretežni večini izjavila, da so nemška, izgubili pa so pokrajino, ki je po veliki večini dežela. Tudi gospodarsko se bilanca sklepa z našo pasivo. Vem, da na narodnih stvareh ne smemo šteti duše, upam pa, da se bo jugoslovanska javnost lažje spoprijaznila z izidom plebiscita kot mi, ki smo morali sprejeti nasilje, narekovano nam v St. Germainu (senžermenska mirovna pogodba 10. 9. 1919 med antanto in poraženko Avstrijo, op. a.). Ko bodo določene meje na našem jugu, potem bodo izginile vse ovire, ki bi nas utegnile ločiti od Jugoslovenov. Potem bomo lahko trajno dobri sosedje," je še dejal Renner.

Strahovit udarec za Slovence

"Izid ljudskega glasovanja na Koroškem je strahovit udarec za slovenski narod, če bi pri tem ostalo, imamo v kratkem pričakovati, da se naš narod definitivno razkosa na štiri kose – eden bo podložen Italiji, drugi Avstriji, tretji, čeprav neznatni, Madžarski, tako da bi komaj dve tretjini našega ozemlja ostali svobodni kot del Jugoslavije," razplet plebiscita pesimistično komentirajo v časopisu Slovenec in napovedujejo, da bodo, če pri tem ostane, "naši bratje v Avstriji gotovo obsojeni na narodno smrt".