To je pomenilo vsako pijačo z več kot 0,5 % alkohola, vključno s pivom.

16. januarja, na predvečer začetka prohibicije, so po vsej državi prirejali "sedmine za Johnom Barleycornom", kot so takrat poljudno rekli alkoholu. Še zadnjič se je (zakonito) nazdravljalo pred 13-letno sušo. Sušo, ki je prinesla več slabega kot dobrega – mnogi celo menijo, da se je prav s prohibicijo dejansko rodil organiziran kriminal v ZDA.

Prohibicije se spominjamo kot obdobja, ki je močno zaznamovalo ameriško družbo in državo, ne zgolj zaradi omenjenih omejitev, ampak tudi zaradi tega, ker danes na njo gledamo kot na dobro šolo, kako se lahko tovrstne radikalne prepovedi in omejitve izrodijo v obratno smer, kot je bil njihov prvotni namen.

V tistih 13 letih je namreč prav na račun prepovedi obogatelo veliko kriminalcev, Američani pa se alkoholu še zdaleč niso odpovedali, čeprav so ga uživali manj in dražjega. Tehnično gledano, samo konzumiranje alkohola ni bilo prepovedano – sta pa bili prepovedani proizvodnja in prodaja.

Spodleteli eksperiment

Tako so tihotapci vzpostavili obsežne distribucijske mreže, običajno so alkohol tihotapili iz Kanade. Cveteli so tudi izdelovalci doma zvarjenega alkohola, ki je bil pogosto za mnoge usoden. In tisti najbolj zakrknjeni pivci so našli skrajno domiselne načine za skrivanje alkohola, vključno s svojimi votlimi sprehajalnimi palicami.

Prav zato danes obdobje prohibicije velja za bolj ali manj spodletel eksperiment, ki je bolj kot kaj drugega spodbujal nezakonito popivanje.

Američani danes zaužijejo več alkohola na prebivalca, kot so ga v času tik pred uvedbo prohibicije, ko je nasprotnikom alkohola kljub nasprotovanju takratnega predsednika Woodrowa Wilsona uspelo prepričati senat z argumentom, da alkohol uničuje družine ter spodbuja pregrehe, kot so kockanje in prostitucija, značilni v tistem času za pivnice po ZDA.

In v resnici je bilo v času prohibicije manj primerov nasilja v družini, manj ciroze jeter in drugih bolezni ter manj aretacij zaradi povzročanja javnih izgredov.

Krepitev družbenega angažmaja

Danes, v času ponovno okrepljenih rasnih napetosti, ponuja prohibicija grenko zgodovinsko lekcijo, kako so omejitve precej bolj prizadele temnopolte in priseljence kot preostale skupnosti.

Mnogi, ki so se v času prohibicije počutili potisnjeni na rob družbe, so se zatekli v demokratsko stranko, ki je nazadnje pripeljala do razveljavitve prohibicije.

"Prohibicija je imela veliko nehotenih posledic, ki so se obrnile proti ljudem, ki so se tako močno trudili, da bi bil zakon sprejet," je za AP povedala profesorica zgodovine na Harvardu Lisa McGirr, ki je v svoji knjigi Vojna proti alkoholu (2015) preučila politične in družbene učinke prohibicije.

“Prohibicija je tudi pomagala aktivirati in opolnomočiti moške in ženske, ki do takrat niso bili del političnega procesa. To nedvomno ni bil cilj podpornikov prohibicije,” je zapisala.

Ratifikacija 18. amandmaja k ameriški ustavi leta 1919, ki je omogočila vpeljavo prohibicije leto dni pozneje, je predstavljala vrhunec dolgoletnih prizadevanj najrazličnejših republikanskih protestantskih konservativnih skupin, ki so se pri svojem boju za prepoved alkohola sklicevale predvsem na negativni učinek alkohola na družinsko življenje in na pomembno vlogo, ki so jo točilnice igrale med priseljenskimi skupnostmi.

Mnogi menijo, da je bila prav ta protipriseljenska nastrojenost ključni dejavnik za prohibicijo, delno zaradi rekordnega priseljevanja v desetletjih pred uvedbo zakona.

Glavne tarče so bile pivnice v priseljenskih soseskah, ker so jih beli protestanti srednjega razreda videli kot politično in družbeno nevarna območja, pravi Aaron Cowan, profesor zgodovine na univerzi Slippery Rock.

“Te pivnice so se pogosto uporabljale v politične namene, tam so se oblikovale številne politične platforme, zato so se porajali strahovi glede politične korupcije, spremenjenih družbenih vrednot in da se priseljenci učijo radikalne politike,” razloži.

Začetek prohibicije leta 1920 sovpada tudi z razmahom kukluksklana, ki je podpiral prepoved alkohola. Zakon je klanu “omogočil, da je legitimiral svojo misijo 100% ameriškosti – lahko so si vzeli za tarčo pitje tistih, ki so jih imeli za svoje sovražnike,” je povedala McGirrova.

Več pooblastil, a manj učinka

Prohibicija je močno razširila pooblastila organov pregona, tako na zvezni kot državni ravni, sprevrgla na milijone Američanov v prestopnike, hkrati pa ponudila nov dobičkonosen vir dohodka za organiziran kriminal.

Alkohol so proizvajali ali uvažali iz tujine kriminalci, kot se danes dogaja s prepovedanimi mamili. Sodelovali so tudi policisti, ki so od kriminalcev za zaščito in informacije pred racijami pobirali denar, podkupljeni so bili tudi sodniki in politiki.

Zaslužek je bil namreč tako dober, da so se razcvetele kriminalne združbe in se zapletale v medsebojne vojne, v katerih so bile žrtve tudi nedolžni civilisti. Država je ostala brez davkov, saj se je ves denar stekal v roke kriminalcev.

“Na novo zaposleni in slabo usposobljeni prohibicijski agenti so si skupaj s policijo za tarčo jemali male prestopnike," je zapisala McGirrova v nedavnem članku. "Manjkalo pa jim je sposobnosti in včasih volje, da bi se lotili mogočnih kriminalcev in vodij kriminalnih združb.”

Razcvet mafije

Eden izmed tistih, ki je imel največje koristi od prohibicije, je bil sloviti čikaški mafijec Al Capone, ki je na leto zaslužil več 10 milijonov dolarjev od tihotapljenja alkohola in nezakonitih točilnic (speakeasy; več v okvirčku spodaj).

In v zloglasnem valentinovem pokolu leta 1929 so Caponejevi strelci, zamaskirani kot policisti, ubili sedem pripadnikov rivalske tolpe.

Kriminala, tako organiziranega kot malega, je bilo v tistem času toliko, da so bile sodne dvorane in zapori tako natrpani, da so sodniki začeli sistematično uvajati pogajanja za milejše kazni, s čimer je to prvič v ameriškem pravosodju postala uveljavljena praksa, kar je ostala do danes.

Morda stanje najbolje povzame skrajno kritična ocena novinarja H. L. Menckna, ki je leta 1925 takole povzel zadeve: "Pet let prohibicije je popolnoma zavrglo vse priljubljene argumente prohibicionistov. Kriminala ni manj, ampak več. Norosti ni manj, ampak več. Stroški vlade niso manjši, ampak precej večji. Spoštovanje zakona se ni okrepilo, ampak se je oslabilo.”

Najbolj prizadete manjšine in revni

Prepoved alkohola je sicer veliko bolj prizadela manjšine in revne. Bogati so se zabavali v razkošnih klubih, kjer so tekle reke alkohola, imeli so podkupljene policiste, sodnike in politike, posledice pa so čutili tisti manj privilegirani.

Dejstvo, da je danes demokratska stranka polna revnih in manjšin, deloma izvira tudi iz prohibicije, saj so se v tistih letih mnogi zatekli pod njeno okrilje, saj je bila stranka, ki si je prizadevala prohibicijo odpraviti.

Več revnih in manj izobraženih se je takrat bolj mobiliziralo za uveljavljanje volilne pravice, za katero se je treba v ZDA sicer še danes posebej registrirati, republikanci pa si na vso moč prizadevajo, da bi, kolikor se le da, skrčili volilne sezname.

"Nora 20. leta" zabave in pitja v času prohibicije so se končala z veliko gospodarsko krizo in nastopom predsednika Franklina Roosevelta, ki je ugotovil, da je prohibicija naredila več škode kot koristi in prispeval k njeni odpravi.

Čeprav so nekateri podporniki prohibicije napovedovali, da bo okrepila gospodarstvo, je bil učinek ravno obraten. Zaradi zaprtja destilarn, pivovarn in pivnic je propadlo na tisoče delovnih mest, državne, zvezne in lokalne vlade pa so bile ob več milijard dobička v obliki davka na alkohol.

Marca 1933, kmalu po nastopu predsedniškega položaja, je tako Roosevelt podpisal zakon, ki je znova legaliziral prodajo vina in piva, prohibicija pa je bila uradno odpravljena decembra tistega leta.

Ponekod sicer še ostajajo žepi navidezne treznosti v tako imenovanih suhih okrožjih, kjer prepoved alkohola še vedno velja. Takih okrožij je več kot 83, s skupno 1,7 milijona prebivalcev, od tega velika večina na jugu.

Vzporednice ostajajo

Prohibicija po stotih letih nedvomno ni zgolj črka na papirju, in to ne zgolj zaradi teh "suhih" žepov, ampak zato, ker obstaja vrsta vzporednic z današnjim časom in situacijo.

Ameriški mediji tu radi dajejo za zgled marihuano in njeno postopno dekriminalizacijo. Vse več ameriških zveznih držav namreč v zadnjih letih marihuano dekriminalizira, pri čemer se kot argument pogosto navajajo prav neuspehi prohibicije.

Tiste zvezne države, ki so marihuano že dekriminalizirale, poročajo o izjemnih pozitivnih učinkih na gospodarstvo, na rast števila delovnih mest in tudi na področju medicine.

Hkrati se je zmanjšala zaporniška populacija in razbremenilo delo sodišč, pri čemer je treba poudariti, da so bili tudi tu največja tarča temnopolti, ki so jih oblasti zaradi posedovanja tudi manjših količin kanabisa precej pogosteje zapirale.