Ljubljanska ambulanta pro bono se od običajnih ambulant razlikuje že na zunaj. Locirana je v pritličju stanovanjskega bloka v Savskem naselju, ker jo označuje zgolj nevpadljiva tabla, pa se popolnoma zlije z okoljem. Tudi ob vstopu v prostore ambulante je vtis drugačen od običajnih obiskov zdravstvenih ustanov. Prostori imajo domač pridih, vzdušje pa je umirjeno. "Tukaj je način dela drugačen, drugačni so odnosi, tako med osebjem kot do pacientov. Zavarovalnica v naše delo ni vpletena, tako da se stvari ne vrtijo okoli denarja," pojasni medicinska sestra Martina Petric, koordinatorica ambulante, ki nudi brezplačno zdravstveno pomoč ljudem brez urejenega zdravstvenega zavarovanja.
"Ljudje, ki prihajajo k nam, imajo po navadi neke zdravstvene težave, ki so posledica dalj časa trajajočih socialnih težav – ali so ostali brez službe ali čakajo na uradno združitev z družino, k nam prihajajo prebežniki, v zadnjem času je veliko Ukrajincev, težave imajo sploh tisti, ki so nezaposleni in vedo, da se ne bodo mogli vrniti domov," je orisala široko paleto pacientov, ki se obračajo na ambulanto.
Čeprav je po uradnih statistikah ljudi, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja v vsej državi manj kot 1000, je takih, ki so izpadli iz sistema, veliko več. "Samo pri nas letno obravnavamo več kot 1000 različnih bolnikov, število pa se ne zmanjšuje. Redno jih k nam prihaja od 500 do 600," je dejala Petric. Poleg ljudi, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, se nanje obračajo tudi tisti, ki imajo zavarovanje zaradi neplačevanja zamrznjeno, med njimi so številni samostojni podjetniki in prekarni delavci.
"Gre za dolžnike državi, ki tega ne morejo odpraviti čez noč. Pogosto se znajdejo v začaranem krogu – takoj ko se ti ljudje zaposlijo, jih terjajo, tako da jih veliko nato dela na črno, postopno nekaj vračajo. Gre za neplačnike, ki se jim pravice zamrznejo. Takšnih ljudi je na tisoče" je pojasnila. Ob polni zasedenosti t. i. ambulant za neopredeljene se poleg drugih na pro bono ambulanto obračajo tudi ljudje brez izbranega osebnega zdravnika.
Začasnost, ki traja že več kot 20 let
Ljubljanska pro bono ambulanta je bila sicer ob prizadevanjih pred dvema letoma umrlega Aleksandra Dopliharja ustanovljena leta 2002, vse od takrat pa jo poganja prostovoljno delo številnih zdravnic, zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. Z izjemo medicinske sestre, socialne delavke in gospodinje, ki so v ambulanti zaposlene, namreč za delo v pro bono ambulanti nihče ne prejema plačila.
Po vzoru ljubljanske so bile pozneje ustanovljene tudi pro bono ambulante v Mariboru, Novi Gorici, Kopru, Kranju in na Jesenicah. So takšne ambulante dokaz, da človečnost še obstaja, ali pa je že njihov obstoj predvsem opozorilo, da v sistemu nekaj ne deluje? "Oboje," na vprašanje odgovori eden od zdravnikov ambulante, upokojeni zdravnik Aleš Brecelj, ki je v UKC-ju Ljubljana kot kardiovaskularni kirurg delal 50 let. "Ta ambulanta je bila ob ustanovitvi mišljena kot začasna rešitev, resnično je bil načrt, da bi država to nekako uredila in sistematično odpravila problematiko ljudi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja. Ta začasnost zdaj traja že več kot 20 let," je dejal.
Za prostovoljno pomoč v ambulanti se je sicer odločil po tem, ko so mu v UKC-ju Ljubljana, kjer je tudi po upokojitvi delal prek pogodbe, dejali, da ga ne potrebujejo več. "Potem ko sem kot zdravnik delal tako rekoč vse življenje, bi težko kar nehal. Čutim se še koristnega, zakaj ne bi pomagal, če lahko. To storim z veseljem in se mi zdi nekaj normalnega," je pojasnil, od kod črpa motivacijo za delo. Medicinska sestra je njegov odgovor hitro dopolnila s pojasnilom, da so takšni tudi drugi člani Brecljeve družine. "Njegov sin, ki je pediater, tudi pomaga tukaj, žena, ki je okulistka, pa pregleduje naše paciente, tako da to je posebna družina," je dejala.
Zapolnjevanje vrzeli med sistemom in ljudmi, ki so ostali zunaj njega
V delo ambulante, ki jo od marca letos vodi Nena Kopčavar Guček, je posredno vpletenih 30 zdravnikov – ob tistih, ki prihajajo v ambulanto, še številni, ki pomagajo po potrebi. "Veliko temelji na poznanstvih, s specialisti nimamo sklenjenih nobenih pogodb. Ko se srečamo z določeno situacijo, nekdo pokliče specialista, ki ga pozna, in če je ta pripravljen pomagati, gre to dalje in se sčasoma vzpostavi tudi rednejše sodelovanje. Redki pa so taki, kot je dr. Brecelj, ki pa je prišel sem samoiniciativno in rekel, da bi rad delal," je pojasnila Petric.
Stroške specialističnih pregledov, na katere napotijo svoje paciente, sicer poravna ministrstvo za zdravje, enako velja za hospitalizacije. "Ministrstvo je tudi sicer zelo naklonjeno delovanju naše ambulante, nas podpira. Zapolnjujemo namreč vrzel med sistemom in ljudmi, ki do njega nimajo dostopa," je pojasnila. Ob tem je dejala, da imajo v dveh prostorih, ki sta namenjena pregledom, skoraj vse, "kar imajo veliki". Trenutno pri svojem delu sicer najbolj pogrešajo napravo za ultrazvok, Brecelj pa si kot upokojeni kirurg prizadeva tudi, da bi zagotovili kapacitete za opravljanje manjših kirurških posegov.
Preplet zdravstvene in socialne obravnave
Najpogosteje se sicer ljudje na pro bono ambulanto obračajo, ker potrebujejo zdravila. Ambulanta je založena z zdravili, ki jim jih prinašajo ljudje in tudi lekarne. "Za tista zdravila, ki jih nimamo, jim napišemo recept. Če gre za zdravila, ki so kljub temu plačljiva, jim sestavimo tudi dopis, da jim jih ni treba plačevati," je pojasnila Petric. V ambulanti sicer ne nudijo samo zdravstvene oskrbe in zdravil, pač pa veliko več. Poleg zdravil in zdravstvene obravnave tu lahko ljudje dobijo higienske pripomočke, britvice. "Gre za preplet zdravstvene in socialne obravnave," poudarja medicinska sestra.
Pomembno vlogo ima socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec, ki se ukvarja s socialno platjo težav, ki jih imajo pacienti. "Išče možnosti za pridobitev zdravstvenega zavarovanja, za zagotovitev denarne pomoči, pridobitev invalidskih pokojnin in podobno. Pogosto se skupaj usedemo in se pogovarjamo o tem, kakšne so različne možnosti za to, da nekomu pomagamo," je pojasnila Petric. Ena ključnih nalog ambulante je namreč, da v obilici težav, s katerimi se pogosto spopadajo njihovi pacienti, izluščijo tiste, ki jim lahko začnejo pomagati.
Ljudje, ki so deležni pomoči, ob tem pogosto dobijo tudi upanje
Ob ustanovitvi ambulante so bili sicer glavna težava brezdomci, ki pa jim je država od takrat uredila obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker je bila ambulanta v tistem času edini prostor v prestolnici, kjer so lahko brezdomci poskrbeli tudi za svojo higieno, je bil naval velik. "Brezdomcev je bilo v Ljubljani takrat ogromno, vsako jutro jih je v vrsti za prhanje čakalo 20. Če je bil nekdo pod prho več kot pet minut, so skoraj razbili vrata. Zdaj ni več tako, ker je lokacij za umivanje več. Sem hodijo večinoma tisti, ki so tudi sicer pacienti v ambulanti," je pojasnila gospodinja Biljana Đurković, ki že od začetka delovanja pro bono ambulante skrbi, da so prostori čisti in urejeni in da pacienti dobijo, kar potrebujejo.
"Poleg tega, da se tu oprhajo, lahko dobijo tudi sveže obleke, ki jih imamo na zalogi, umazana oblačila pa lahko pustijo tukaj. Če so uničena, jih vržem stran, sicer jih operem," je pojasnila Đurković, ki v ambulanti dela že od njene vzpostavitve. "Videla sem že vse mogoče. Zgodi se tudi, da komu enkrat narediš uslugo, drugič pa skuša to izrabiti. Ko sem nekomu oprala oblačila, mi je naslednjič prinesel prešito odejo in celo vrečo oblek. Nimam prostora, da bi vse to prala. Ob takšnih primerih jim tudi rečem, da mi stroj ne dela. V resnici s kapacitetami, ki jih imamo tu, ne bi mogli poskrbeti za vse, kar bi si ljudje zamislili," je dejala.
"Večinoma so sicer ljudje hvaležni. Nekateri nam tudi prinašajo kakšne čokolade in podobno. Če tega ne vzamemo, so užaljeni, tako da sprejmemo, tudi če jim tega res ne bi bilo treba početi," ob tem doda Petric. Ključno je sicer, da ljudje, ki jim v ambulanti ponudijo pomoč, s tem dobijo upanje, da se stvari lahko obrnejo na bolje. "Pristop tukaj je bolj holističen. Človeka pogledaš z vseh vidikov, ne samo z zdravstvenega. S tem, ko nudimo možnost prhanja in damo sveža oblačila, ljudem damo tudi neko dostojanstvo," je poudarila Petric. "Ko se začne tukaj nekaj urejati, potem vidijo neko luč in prisluhnejo tudi drugim nasvetom ter jih upoštevajo," je dodala.
"Včasih je sicer malo nerodno, da recimo pri kroničnih bolnikih, ki so socialno na dnu, začneš predavati o zdravem načinu življenja, o prehrani, rekreaciji. Zelo neprijeten priokus je, ko to razlagaš nekomu, ki se bori za eksistenco. A tistim, ki so to pripravljeni sprejeti, lahko pomagamo na mnogo načinov," je ob tem poudaril tudi Brecelj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje