Če vam je ime Ciril Štokelj bolj malo znano, je za to verjetno kriva njegova mednarodna profesionalna pot. Slovenec, ki je doktoriral na prestižni Papeški univerzi Gregoriani v Rimu, vse od leta 1983 praktično ne živi v Sloveniji. Medtem je zamenjal kar nekaj delovnih mest – bil vatikanski diplomat v Ekvadorju, svetovalec takratnega premierja Janeza Drnovška, slovenski veleposlanik v Španiji (odgovoren še za Kubo in Andoro), stalni predstavnik Slovenije pri EU-ju,… Od leta 2002 je njegov dom Bruselj, kjer dela kot namestnik vodje kabineta predsednika evropskega parlamenta.

Za vami je zanimiva profesionalna pot. Kakšna je vaša vloga v EP-ju danes in kako vam prejšnje delovne izkušnje ter predvsem izobrazba pomagajo pri vašem delu?

V funkciji namestnika vodje kabineta predsednika Evropskega parlamenta je moja naloga, da v času odsotnosti vodjo nadomeščam, sicer pa sem posebej zadolžen za področje zunanje politike in medkulturnega dialoga. Zunanja politika je nekakšna stalnica v mojem študiju in delu, zato lahko danes pri svojem delu uporabim vse pridobljene izkušnje. V Evropskem parlamentu še bolj kot prej v nacionalni diplomaciji vidim, kako se lahko kombinira vse znanje, ki ga človek akumulira. Kot ste omenili, sem študiral v Rimu in se tudi izobrazil kot vatikanski diplomat, nato sem delal v nacionalni diplomaciji, tretji preskok pa so pomenile evropske institucije. Vse te kombinacije mi zelo pomagajo pri koordinaciji zunanje politike v Evropskem parlamentu. Predvsem humanistični študij v Rimu mi je v teh dveh letih in pol pomagal pri medkulturnem dialogu. Kot veste, je bilo leto 2008 leto medkulturnega dialoga. Predsednik Evropskega parlamenta Hans Gert Pöttering je kot eno od prioritet že v samem začetku leta 2007 določil medkulturni in medverski dialog, tako da sem za izpeljavo projektov lahko kombiniral vse znanje iz teologije, filozofije in diplomacije. Lani smo samo na področju medkulturnega dialoga uresničili izredno bogato paleto projektov. Prvič smo organizirali teden arabske kulture, pa teden afriške kulture ter dva dneva sobivanja izraelskih in palestinskih dijakov. V Strasbourgu smo prvič organizirali EuroMed Scolo, tj. zasedanje mlajših študentov iz sedemindvajseterice EU-ja ter mediteranskih partnerjev. Poleg tega smo med vsakim zasedanjem Evropskega parlamenta gostili znano politično osebnost, ki je nagovorila poslance, tako da smo na tem področju naredili zelo veliko.

Če se še malo naveževa na medkulturni dialog, kaj menite o vstopu Turčije v EU? Kako bi njen vstop vplival na medkulturni dialog znotraj EU-ja?

Glede Turčije so tudi v Evropskem parlamentu mnenja deljena. Nekatere politične skupine so za to, da bi Turčija postala članica Evropske unije, drugi želijo, da bi z njo sklenili samo strateško partnerstvo, itn. Osebno menim, da so pogajanja s Turčijo zelo pozitivna, ker se samo na ta način izvajajo reforme in priprava na članstvo. Turčija je izredno velika in kompleksna država, zato predpostavljamo, da bodo pogajanja dolgotrajna. Prepričan sem, da bodo odločitev o vstopu Turčije v EU sprejeli politiki, ki sedaj ne odločajo o tem, saj se bo to zgodilo čez precej let. Takratni politiki bodo morali pretehtati argumente za in proti ter se odločiti, kakšno obliko sodelovanja s Turčijo bodo takrat želeli. Mislim, da Turčija želi po tej poti sprememb in reform. Letos nas je obiskal predsednik vlade Erdogan, pred kratkim je predsednika parlamenta obiskal glavni pogajalec Turčije z Evropsko komisijo. Signali so torej pozitivni, vendar je dela še veliko. Prejšnji teden nas je v parlamentu obiskala Leila Zana, ki je leta 1995 prejela nagrado Andreja Saharova, tj. najpomembnejšo nagrado Evropskega parlamenta, ki se jo podeljuje borcem za človekove pravice. Zaradi svojega boja za pravice Kurdov je bila obsojena na deset let zapora. Kazen je že prestala, sedaj pa je ponovno obsojena na dvanajst let. Na povabilo Evropskega parlamenta nas je obiskala v Bruslju ter spregovorila o razmerah v Turčiji, ki niso rožnate. V končni fazi se moramo na eventualno članstvo Turčije pripraviti vsi, tako Evropska unija kot Turčija sama, in to je dolg obojestranski proces. Kar pa zadeva kulturni dialog, mislim, da glede samega članstva v Evropski uniji kulturni dialog ne igra najpomembnejše vloge. Gre predvsem za politične argumente ter za vprašanje, kako bi vstop vplival na konkretno sobivanje v Evropski uniji.

Za nami je peta obletnica članstva Slovenije v EU-ju. Kako bi ocenili teh zadnjih pet let? Kaj se je po vašem mnenju za Slovenijo najbolj spremenilo?

Teh zadnjih pet let ocenjujem kot izredno pomembnih tako za Evropsko unijo kot za Slovenijo samo. V Bruselj sem prišel julija 2002, ko je Slovenija začela zadnjo fazo pogajanj, nato pa sem bil prvi stalni predstavnik Slovenije v Evropski uniji. Bil sem tudi eden tistih, ki smo se pogajali, da je Slovenija postala prva med novimi članicami, ki je predsedovala EU-ju. Med stvarmi, ki so najbolj zaznamovale življenje v Evropski uniji, je izredno pomemben vstop v evroobmočje, ki je za ljudi še bolj konkreten dejavnik kot sam vstop v Evropsko unijo. Z vstopom v evroobmočje človek dejansko začuti, da je postal del neke velike družine. Slovenija je s tem postala bolj stabilna, kar vsekakor vpliva na delo in življenje državljank in državljanov. Zlasti med trenutno finančno in ekonomsko krizo je to izrednega pomena. Poleg tega bi kot zelo pomembna izpostavil vstop v schengensko območje ter predsedovanje Evropski uniji. Slednje je bilo zelo pomembno za Slovenijo, za vse zaposlene na ministrstvih, ki so se morali pripraviti na predsedovanje. Slovenija ima zaradi tega danes zelo veliko kompetentnih ljudi, ki konkretno razumejo, kaj je to Evropska unija, kakšne so odgovornosti in kaj se da narediti. Slovenija je kot majhna država, prva med novimi članicami, pokazala, da lahko veliko naredi, zato sem s temi petimi leti zelo zadovoljen.

Kljub temu je med Slovenci danes velikokrat zaslediti evroskepticizem in v EU-ju se nasploh govori o nekakšni vrzeli med državljani in institucijami EU-ja. Kakšen je vaš pogled na to in kako bi po vašem mnenju Evropejcem približali politiko EU-ja?

Če primerjate evroskepticizem v Sloveniji s tistim v drugih državah članicah, se Slovenija kar dobro drži in evroskepticizem ni na prvem mestu, kar je zelo pozitivno. Mislim, da je vzrok tega dejstvo, da smo v Evropsko unijo vstopili pred kratkim in da so ljudje spremljali sam razvoj pogajalskega procesa, katere reforme je morala Slovenija uresničiti itn. Tudi predsedovanje samo je na to vplivalo pozitivno, ljudje so videli, koliko ministrskih svetov in srečanj je bilo organiziranih v Sloveniji. Zaradi vsega tega evroskepticizem v Sloveniji ni tako močan kot na primer v nekaterih starih državah članicah, kjer se predvsem mladi ne zanimajo več toliko za evropske institucije. Razkoraka med ljudmi in evropskimi institucijami pa se ne da preprečiti. Tudi doma verjetno marsikdo ne ve konkretno, kaj kdo dela na ministrstvu in katere so prioritete določenega ministrstva. Kaj bi se dalo narediti? Mislim, da je evroskepticizem tudi posledica premajhnega angažiranja medijev. Velikokrat se govori samo o stvareh, ki so ali povezane z nekim škandalom ali pa je namen poročanja zgolj odvrnitev pozornosti od notranje politike. Mediji premalo pozornosti posvečajo delu Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta. Kot veste imamo v vsaki državi članici informacijske pisarne, ki s finančnimi sredstvi spodbujajo novinarje, da za nekaj dni pridejo v Strasbourg in se tako konkretno soočijo z delom Evropskega parlamenta. A kljub temu ne vidim, da bi mediji prav veliko pisali o tem, zato menim, da bi se morali bolj osredotočiti na delo evropskih institucij in tako pripomoči k boljšemu poznavanju le-teh.

Tudi če se strinjava, da evroskepicizem ni glavni slovenski problem, je bila volilna udeležba na zadnjih volitvah nizka, pa tudi sicer se v EU-ju vse od prvih volitev leta 1979 opaža trend upadanja volilne udeležbe. Ali se na ta način zmanjšuje legitimnost Evropskega parlamenta?

Ne, legitimnost se s tem absolutno ne zmanjšuje, zmanjšuje se uporaba pravic državljank in državljanov, da gredo volit. Če se torej ti odločijo prepustiti izvolitev svojih predstavnikov peščici ljudi, ki gre na volitve, je to problem tistih, ki na volitvah nočejo sodelovati. Mislim, da bi se morali ljudje dosti bolj zavedati, da slovenski in preostali poslanci v Evropskem parlamentu sprejemajo ogromno odločitev, ki vplivajo na konkretno življenje v državah članicah. Evropski parlament ima danes že več kot 75% pravic soodločanja s Svetom. Na področju gospodarstva, financ, zdravstva, energije, prehrane ter na drugih področjih ima EP pravico soodločanja o tem, kakšni bodo standardi, direktive in zakoni. Zato je izredno pomembno, da ljudje začutijo, da so njihovi predstavniki del tega procesa. Res je, da naših poslancev v skoraj 800-članskem parlamentu ni veliko, vendar se tudi njihov glas pozna. Kot veste, poslanci v Evropskem parlamentu ne zagovarjajo nacionalnih stališč, ampak delujejo v sklopu političnih skupin in prav tam je njihov glas pomemben. Sicer pa naši predstavniki sodelujejo v različnih odborih in delegacijah, v okviru katerih imajo pravico, da izrazijo svoje mnenje, pa tudi, da povedo stališče svoje države. Predvsem v zunanjepolitičnem odboru lahko v okviru svojih političnih skupin zagovarjajo stališča, ki so za Slovenijo pomembna. Poslanci delujejo tudi kot poročevalci, g. Kacin je bil na primer poročevalec za Srbijo. Ker to področje dobro pozna, je igral pomembno vlogo in tako oblikoval stališče Evropskega parlamenta. Zaradi vsega tega je zelo pomembno, da ljudje začutijo, da preko svojih poslancev sodelujejo v tem procesu soodločanja.

Kaj bi kot Slovenec, z zornega kota visokega funkcionarja EP-ja, svetovali slovenskim volivcem? In kaj bodočim slovenskim predstavnikom v EP-ju?

Slovenskim volivcem bi vsekakor svetoval, da izkoristijo pravico, ki jo imajo, in gredo volit. Da dajo svoj glas tistemu, ki mu najbolj zaupajo, v katerem vidijo človeka, ki bo znal zagovarjati njihova stališča. Važno je, da državljanke in državljani sodelujejo v tem vseevropskem volilnem dogodku in da z udeležbo na volitvah postanejo člani te velike evropske družine. Novoizvoljenim poslancem pa bi svetoval, da se osredotočijo na tiste odbore, delegacije, področja in aktivnosti v Evropskem parlamentu, kjer čutijo, da bodo lahko s svojim znanjem in izkušnjami največ pripomogli k nadaljnjemu učinkovitemu delu Evropskega parlamenta. V Evropskem parlamentu deluje dvajset odborov (na primer za zunanjo politiko, podnebne spremembe, energijo, kulturo …) in od vsakega posameznika je odvisno, kaj mu najbolj odgovarja ter kje lahko tudi za Slovenijo najbolj pripomore k oblikovanju stališč. Poleg tega v parlamentu deluje 38 delegacij, ki skrbijo za delo s tretjimi državami. Tudi tu je delo naših poslancev izredno pomembno. V začetku tega mandata je bil na primer g. Pahor namestnik vodje delegacije za odnose s Hrvaško, v okviru katere je imel izredno priložnost, da je izpostavil stališče Slovenije. Naši poslanci so navadno v zunanjepolitičnem odboru izredno aktivni…

Vemo, da od sedmih slovenskih poslancev kar trije delujejo v zunanjepolitičnem odboru. Bi bilo za Slovenijo morda bolje, če bi bili poslanci razporejeni v več odborih?

Seveda bi bilo dobro, če bi bili razporejeni tudi po drugih odborih, ampak nekdo, ki se prej ni ukvarjal s kmetijstvom, verjetno ne bo mogel delovati v odboru za kmetijstvo. Mislim, da morajo za svoje delovanje poslanci izkoristiti področje, na katerem imajo največ znanja. Imamo sedem poslancev in tudi oni sami se morajo zavedati, v katerem odboru bodo najbolj učinkoviti. Državo, ki ima šestdeset, sedemdeset ali celo več kot devetdeset poslancev, bodo slednji seveda zastopali na vseh aktivnostih v parlamentu. Ravno zato je za slovenske poslance nujno, da izberejo najprimernejši odbor in da znajo tudi v svoji politični skupini pridobiti soglasje za delovanje v odboru oziroma delegaciji, v kateri bodo najuspešnejši.

Aia Helena Brnič