V nasprotju s kolegoma Maksom Tajnikarjem in Petrom Kraljičem je Brščič nad stanjem javnih financ v Sloveniji zaskrbljen. "Edina olajševalna okoliščina Slovenije je, da je bilo stanje javnega dolga še pred kratkim obvladljivo. A če je še leta 2008 javni dolg znašal zmernih 23,4 odstotka BDP-ja, se je v samo enem letu povečal na kar 35 odstotkov BDP-ja. Javnofinančni primanjkljaji, ki presegajo 6 odstotkov, kot si jih privošči Slovenija, in enormna povečanja javnega dolga za več kot 6 milijard evrov v letu 2009 so nevzdržni in vodijo v javnofinančni zlom," pravi.
Po njegovih besedah se "Sloveniji kmalu obeta trpka streznitev" in zlom Grčije je lahko koristna učna ura za vse članice EU-ja. Grčija dolga ne more poplačati, zato sta po njegovem mnenju edini rešitvi razglasitev insolventnosti in ustrezen dogovor z upniki o delnem odpisu dolga ter kreditnem prestrukturiranju. Multilateralnim, ad hoc pristopom reševanja ter poskusom, da bi se posledice "neodgovorne fiskalne in kreditne politike Grčije in njenih upnic prevalile na vse evropske državljane", je nenaklonjen. Odgovornost za rešitev pripisuje grški vladi in njenim upnikom, ki so nekritično kreditno podpirali neodgovorno fiskalno politiko.
Več o reševanju grške krize in slovenski fiskalni politiki lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Po mnenju nekaterih slovenskih ekonomistov grški scenarij za Slovenijo ni nevaren, saj je naša država zadolžena manj, kot velja povprečje evroobmočja. Ali tudi vi tako optimistično gledate v prihodnost?
Nikakor ne. Res je sicer, da je delež dolga v BDP-ju trenutno skoraj trikrat manjši, vendar pa je dinamika povečevanja javnega dolga tako skrb vzbujajoča, da bi morali biti dogodki v Grčiji zelo jasno sporočilo naši vladi za korenite spremembe fiskalne politike. Nevzdržno je, da se je v enem letu javni dolg v Sloveniji povečal za 50 odstotkov (s 23,4 odstotka BDP-ja leta 2008 je narasel na 35 odstotkov BDP-ja). Nevzdržno je, da plačujemo 2 odstotka BDP-ja le za obresti. V luči nadaljevanja te razbrzdane fiskalne politike nas v roku nekaj let čakajo podobne izkušnje kot Grčijo. Edina razlika med nami in Grčijo je v tem, da je trenutni javni dolg manjši, a dinamika zadolževanja je hujša kot v Grčiji. Ne gre le za proračunski primanjkljaj, treba je upoštevati, da se je celotni javni dolg v enem letu povečal za 6 milijard evrov in s tako politiko bodo slovenske javne finance slej ko prej iztirile. To se še ni zgodilo le zato, ker je bil naš izhodiščni položaj boljši.

Zakaj različno vrednotenje istih podatkov v ekonomski stroki: medtem ko ste vi pred kratkim dejali, da vlada vodi neodgovorno fiskalno politiko, in opozorili, da zdajšnji 6-odstotni proračunski primanjkljaj in povečanje javnega dolga za 50 % v letu 2009 vodita v javnofinančni zlom, drugi ekonomisti poudarjajo, da je Slovenija še daleč od skrb vzbujajočih razmer?
Ekonomisti pripadamo različnim šolam, od tod raznolikost pogledov. Znan je dovtip o treh ekonomistih, ki imajo pet mnenj. Šalo na stran, sam fiskalnega optimizma nekaterih ne delim. Javni dolg, ki se pospešeno povečuje v zadnjih 18 mesecih, bo treba odplačati, in tisti, ki govorijo, da bo vse v redu, naj povedo, kako ga bomo odplačali. Ujeli se bomo v dolžniško past, ko ne bo mogoče namenjati denarja ne za pokojnine, ne za socialne transferje, ne za šolstvo ne za zdravstvo. Ob takem povečevanju javnega dolga bo vedno večji del proračunskih odhodkov treba nameniti za financiranje obresti javnega dolga. Trenutno ta delež znaša 2 odstotka BDP-ja, kar je opazno manj od grških 9 odstotkov, a s tako dinamiko zadolževanja se hitro lahko znajdemo v podobnem položaju, še posebej če nas bodo finančni trgi kaznovali s prohibitivnimi obrestnimi pribitki. Slovenija je v polju fiskalne politike zrela za trpko streznenje. Iz razmeroma uravnoteženih javnih financ z zmernimi proračunskimi primanjkljaji smo v zadnjih 18 mesecih zdrsnili v kontinuirano opažanje javnofinančnih primanjkljajev reda velikosti 6 odstotkov, ob tem pa je dinamika javnega dolga še veliko hujša. Danes je na primer vsak peti evro, izplačan iz proračuna RS-a, izposojen. Hkrati se zasebni zunanji dolg postopoma pretvarja v javno garantirani zunanji dolg, kar še dodatno povečuje javni dolg. Zanimivo, da se je v lanskem letu ob 2 milijardi težkem proračunskem primanjkljaju javni dolg povečal za kar 6 milijard evrov. Del tega denarja je končal v obliki depozitov RS v državnih bankah.

Zakaj v bankah?
Ker je bila struktura ročnosti posojil slovenskih poslovnih bank nerazumna. V času konjunkture so v tujini najemali kratkoročna posojila in ob prihodu krize so jih morali odplačati. Mislili so, da bo vsa posojila mogoče reprogramirati, vendar ko je prišla kriza, dostopa do dolgoročnih virov ni bilo in država je začela prevzemati odgovornost za zgrešene poslovne odločitve v preteklosti. S skoraj dvemilijardnimi evrskimi depoziti je država v izogib kreditnega zloma podprla slovenski bančni sistem. S tem pa je zgolj prikrila posledice nerazumne ekspanzivne denarne politike slovenskih poslovnih bank.

Vrniva se nazaj h Grčiji. Ali lahko sama kriza v Grčiji oz. pomoč Grčiji zamaje slovensko gospodarstvo? Ali se kriza lahko razširi še na druge države evroobmočja?
Sama pomoč ne. Gre za 140 milijonov evrov (0,48 odstotka slovenskega BDP-ja). To ni znesek, ki bi potopil slovensko gospodarstvo, veliko bolj skrb vzbujajoč je pristop. Ocenjujem, da je multilateralni, ad hoc pristop reševanja Grčije popolnoma zgrešen. Evrsko območje ni prav nič ogroženo, ogroženi so Grčija in upniki. Upniki pa so večinoma finančne institucije iz EU-ja in ravno tako, kot je kriva za javni dolg grška vlada, ravno toliko so krivi upniki, ki so to zadolževanje podpirali. Jasno je, da Grčija dolga ne more odplačati. 110 odstotkov BDP-ja oziroma 273 milijard evrov po skoraj 10-odstotni obrestni meri Grčija ne more odplačati. Po mojem mnenju je edina rešitev razglasitev plačilne nesposobnosti Grčije in reprogram dolga. Ne le glede ročnosti in obrestne mere, reprogram bo moral vsebovati tudi delen odpis dolgov. Gre za postopek, podoben prisilni poravnavi na ravni podjetja. Izkušnje preteklih finančnih kriz - v Argentini in Rusiji - kažejo, da je to edina možnost. Razglasiti bi morali insolventnost, pozvati upnike k razumnemu reprogramu in hkrati ponuditi radikalen projekt fiskalne stabilizacije, ki bi grške javne finance uskladil z zmožnostmi njihovih davčnih virov.

Potem je Grčija neke vrste dobra lekcija za vse?
Zelo dobrodošla lekcija za vse in v tem trenutku za Slovenijo še poceni. Se pa bojim (glede na to, kako se EU zdaj loteva reševanja grške krize), da EU te lekcije ne bo dojel in bo nadaljeval to ekspanzivno fiskalno politiko. Osnova zdrave fiskalne politike je namreč, da živiš v skladu s svojimi zmožnostmi. Pri nižjih proračunskih prihodkih ne morete povečati javne porabe. Živimo v narobe svetu. V času največje gospodarske stagnacije v Sloveniji povečujemo javno porabo, dvigujemo plače, v obtoku so ideje o dvigu najnižjih pokojnin na 500 evrov. V Sloveniji očitno veljajo zelo idiosinkratični ekonomski zakoni.

Mogoče še to. Kot se je izkazalo, je Grčija v EU prišla z izkrivljenimi številkami glede financ ...
O tem bi se dalo govoriti. Tudi Slovenija je znana po kreativnem računovodstvu. Pred nekaj leti je finančni minister, tudi član sedanjega kabineta, izvirno fiskalno leto podaljšal na 13 mesecev. Glede prikrajanja podatkov Slovenija res ni tista, ki bi lahko metala kamenje v Grčijo.

Ali to kaže na pomanjkanje nadzornega sistema EU-ja? EU sicer združuje, tudi kar se gospodarstva tiče, močnejše in manj močne države. Kako lahko taka "družina" uspešno deluje?
Zdaj se je pokazalo, kaj pomeni evrsko območje. Če imate denarno unijo, pomeni, da je ekonomska politika nemočna, saj je denarna politika vodena eksogeno, iz Frankfurta. Članicam je naložena bistveno večja odgovornost, ki je skoncentrirana le na fiskalno politiko. Ko pa vam spodrsne pri fiskalni politiki, so težave neizbežne in jih ni mogoče blažiti z ekspanzivno denarno politiko ali morebitno depreciacijo valute. Nekateri sicer zagovarjajo radikalno opcijo, torej izstop takih držav iz evrskega območja. Do tega sem skeptičen. S tem bi se Grčiji povečal manevrski prostor za vodenje ekspanzivne denarne politike in posledica je lahko ponesrečena kombinacija ekspanzivne denarne in fiskalne politike, s čimer se nič ne reši. V nekem smislu je za Grčijo dobro, da je v evrskem območju, ker kaže na nezmožnost političnih elit, da vodi odgovorno fiskalno politiko.

Če nesposobnežem, ki niso sposobni voditi odgovorne fiskalne politike, dodate še denarno, dobimo zelo eksplozivno mešanico, ki bi se v Grčiji odražala v galopirajoči inflaciji. Enako velja za Slovenijo. Zlovešče napovedi o koncu evrskega območja so pretirane. Je pa res, da če bodo nadaljevali ad-hoc reševanje Grčije, si evrsko območje preživetja niti ne zasluži. Navsezadnje je to tudi v nasprotju z maastrichtsko pogodbo, ki ne predvideva, da bi državam v fiskalnih težavah pomagale druge članice denarnega območja.