Ekonomistoma Bernardu Brščiču in Jožetu Mencingerju smo ob odmevnih stečajih velikih slovenskih podjetij in prodajah nekaterih najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk zastavili vprašanji, ali smo priča propadu slovenskega ekonomskega modela in kje so vzroki za aktualno stanje v gospodarstvu pri nas.

Brščič je zatrdil, da se s tezo o propadu slovenskega ekonomskega modela "v celoti strinja". Vzrok, zakaj je slovenski razvojni model "doživel popolno zavrnitev, ki pomeni konec zgodbe o nacionalnem interesu" in "popolni bankrot slovenskega plenilskega oziroma tovarišijskega kapitalizma", se po njegovih besedah skriva v dveh ključnih temeljih slovenskega ekonomskega sistema.

Na virih kapitala, ki so ga zagotavljale zlasti državne banke, "ki so onstran dobrih praks bančnega poslovanja odobravale nezavarovane kredite politično primernim kapitalistom". Drugi temelj slovenskega ekonomskega sistema je po njegovih besedah nedelovanje, natančneje skorumpiranosti pravne države - "tako regulatornih institucij kot zlasti celotnega sistema pravosodja, vključujoč organe, ki so pristojni za odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, policije in tožilstva ter na koncu sodstva".

Po dvajsetih letih se je po njegovem prepričanju pokazalo, da takšen ekonomski model ne deluje, če država ne zagotovi temeljnih pogojev za delovanje tržnega gospodarstva, "to pa je vladavine prava, sojenja v razumnem roku in enakosti pred zakonom", je poudaril Brščič in dodal, da so težave slovenskega gospodarstva endogene in da izvirajo iz dediščine socializma.

"Propadi podjetij posledica dogajanja med letoma 2005 in 2008"
Mencinger je zatrdil, da "krize ni povzročilo samoupravljanje, ampak modeli, ki jih pri nas zelo občudujejo. Ni Slovenija povzročila svetovne gospodarske krize, povzročile so jo ZDA, mi smo vanjo padli." Propadi slovenskih podjetij in odprodaje blagovnih znamk so po njegovem mnenju posledica dogajanja med letoma 2005 in 2008, to obdobje pa Mencinger imenuje obdobje hazardiranja, "ko so vsi verjeli, da je treba kupovati vrednostne papirje, pri čemer so direktorji kupovali delnice v raznih podjetjih po cenah, ki so bile že takrat previsoke, denar zanje pa so si nato izposojali. V treh letih pa so se dolgovi, predvsem do tujine, nakopičili."

Po njegovih besedah je bil leta 2005 neto dolg Slovenije 0 evrov, leta 2008 pa deset milijard evrov "in to, kar se dogaja danes, je posledica tega". "Ko je propadlo virtualno premoženje, je bilo treba odprodajati dejansko premoženje," je prepričan.

"Če bi rekli, da je bil kdaj ekonomski model slovenske tranzicije, je ta model veljal do leta 2004, potem pa je ta model padel v tistem hazarderskem obdobju," meni Mencinger.

"Slovenska podjetja v balkanske roke"
Brščič in Mencinger sta za MMC komentirala tudi upad zanimanja zahodnoevropskih investitorjev za slovenska podjetja in blagovne znamke, za katere kažejo največ zanimanja podjetja, ki prihajajo iz republik nekdanje skupne države.

Po Brščičevem mnenju je to razumljivo zaradi poznavanja "lokalnih specifik". Skrb vzbujajoče pa se mu zdi, da so zahodni investitorji "dvignili roke od te brezupne države".

Meni, da je poslovno okolje v Sloveniji zaznamovano z visoko stopnjo korupcije, nespoštovanjem pravnega reda, nedelovanjem države in visokimi davki. V takem okolju se po njegovem mnenju "razumna kapitalistična podjetja, ki so navajena delovati v normalnih ekonomskih razmerah", ne bi dobro počutila. "Dve desetletji odganjanja tujega kapitala je pustilo posledice," pojasni in doda, da so "balkanska podjetja vajena poslovnih praks, ki družijo ta nekdanji skupni prostor, to je korupcije in izigravanja zakonodaje". Po njegovem mnenju je slovensko gospodarsko okolje "bolj balkansko, kot smo pripravljeni priznati", hrvaška in srbska podjetja pa so naredila korak naprej, medtem ko Slovenija "še posebej v zadnjih treh letih opazno nazaduje".

Jože Mencinger glede tega meni, da je razumljivo, da naša podjetja kupujejo podjetja iz nekdanjih jugoslovanskih republik, "saj tudi naša podjetja kupujejo družbe pretežno teh državah, ker te vezi pač niso nikoli povsem umrle. Sicer pa so tuje neposredne naložbe v času krize padle na tretjino, dobički, ki se odtekajo iz novih članic EU-ja zaradi prejšnjih tujih naložb, pa so bili enaki, približno trikrat večji kot naložbe."

"Za oživitev gospodarstva potrebujemo manj države"
Za oživitev slovenskega gospodarstva po Brščičevem prepričanju ne potrebujemo "nič, razen razumne vlade, nizkih davkov in delujočega pravosodja", vse preostalo bo prišlo samo od sebe. "Ne potrebujemo proaktivne države, ne potrebujemo utopičnih svežnjev ukrepov, rekonstruiranega keynesianizma in državnega podjetništva. Država pri nas je problem, ne rešitev. Potrebujemo predržavljenje Slovenije v smeri vitke države, ki bo zagotavljala pogoje za podjetništvo." Tu je po njegovem mnenju ključno vprašanje obstoja ekonomske podstati Slovenije, ali se bo podjetniški duh, ki je pri Slovencih prisoten, uspel razviti. Kar pa je, kot pravi, mogoče samo z deregulacijo in s predržavljenjem Slovenije v smeri pravne države, "da bodo institucije začele delovati in da se bodo zmanjševali davki". "Zmanjševanje davkov pa je mogoče samo, če pred tem dosežemo bistveno zmanjšanje javne porabe, saj je najprej treba zmanjšati javno porabo, potem pa sukcesivno počasi zmanjševati davčno obremenitev," sklene.

"Država bi morala ukrepati"
Mencinger meni, da bi bilo treba ukrepe za okrevanje gospodarstva začeti izvajati na začetku krize, ker je "zdaj nekoliko pozno". Poudaril je, da je na začetku recesije predlagal, da bi vse investicijske sklade dali pod skrbništvo države, da bi onemogočili "verižna in križna lastništva, ki samo prikrivajo pravega lastnika". Slovenija bi po njegovem mnenju morala začeti keynesiansko politiko, "čeprav zaradi majhnosti gospodarstva v Sloveniji sicer ni najbolj primerna. Bi pa šlo, če bi šlo za dovolj razpršene naložbe na ravneh občin, kjer bi mogoče to predimenzionirano gradbeništvo lahko nekoliko oživili, da bi bila kriza lažja." Ob tem je še enkrat poudaril, da "smo na začetek krize zašli z veliko zadolženostjo".
Meni, da bi bilo v svetu treba spremeniti sistem v smeri, "da finančni del gospodarstva počne, kar naj bi počel," to pa je, "da po najkrajši poti prenaša prihranke od varčevalcev k investitorjem. Ampak potem se v tem finančnem delu ponovno začnejo pojavljati novi in novi predali in se spet ustvarja virtualno bogastvo, ki vsake toliko časa mora propasti, kar se je zgodilo pri zadnji krizi," pojasni.