Tajkuni, gospodarski kriminal, korupcija, dokapitalizacije bank. Je ureditev teh težav tista alternativa, s katero se reši prihodke v proračun, posredno pa tudi pokojninsko blagajno? Je po vašem mnenju sploh realno pričakovati, da bi z odločnimi potezami države v doglednem času ceno vpliva teh pojavov na javne finance toliko omejili, da reforma (vsaj v tej obliki) ne bi bila potrebna?

Pokojninska reforma je nedvomno potrebna, a prepričevanja o usodnosti zavrnitve pokojninske reforme ZPIZ-2 ne zdržijo resne presoje. Prvič, velika pokojninska reforma iz leta 1999 še vedno deluje, njeni učinki bodo v celoti izzveneli šele leta 2023. Drugi razlog so razmeroma majhni fiskalni učinki v prihodnjih letih. Letošnji učinek je enak nič, v prihodnjem letu po verjetnem scenariju 81,2 milijona evrov, vrh fiskalnih prihrankov pa doseže reforma šele leta 2021 s skoraj 500 mio. evri prihrankov.

To pomeni, da morajo nasprotniki reforme pojasniti, kako v prihodnjih letih prihraniti, reciva, slabih 500 mio. evrov letno. Do tega zneska bi lahko prišli npr. z boljšim upravljanjem državnega premoženja. Podjetja, kot so Telekom, NLB, NKBM, Luka Koper, HIT, bi morala poslovati z dobičkom in polniti proračun. Samo iz lastniških upravičenj države v gospodarstvu, ki presegajo 6 milijard evrov, bi ob 8-odstotnem nominalnem donosu lahko dosegli fiskalni izplen prihrankov ZPIZ-2.

Ob uveljavljenem plenilskem upravljanju podjetij pa je to seveda nedosegljiv cilj. Skratka, alternative so, krčevita osrediščenost na reformo ZPIZ-2 je povedna o miselnem dometu in sposobnosti aktualne vlade.

Če se torej prej omenjenih deviacij ne da "instant" odpraviti, ima pokojninska reforma v tej obliki dovolj kratkoročnih varčevalnih učinkov? Je reševanje državnega proračuna prava pot za reševanje pokojninske blagajne?

Transferji proračuna Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od sprejetja reforme naraščajo. V desetletju so se podvojili na lanskih 1,437 milijarde. Zmotno pa je videnje, da so pokojnine krive za katastrofalno stanje javnih financ in 2,2-milijardni primanjkljaj, ki ga bomo imeli letos. Če primerjamo proračun za leto 2008, ki je bil izravnan, in letošnji, ugotovimo, da se je transfer iz proračuna v blagajno ZPIZ-a povečal za 200 milijonov evrov, v istem času pa je primanjkljaj narasel za kar dve milijardi.

Slovenski upokojenci so sicer kaj pripravni grešni kozli za vse tegobe te države. Temeljit uvid pokaže, da slovensko upokojenstvo pač ni glavna težava slovenske fiskalne politike. Še več, z zadnjo reformo so sprejeli ogromno žrtev. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo se je samo v desetih letih trajanja reforme zmanjšalo z 69,2 na 59,8 odstotka v lanskem letu.

Relativni položaj upokojencev se poslabšuje, stopnja tveganja revščine pa je z 20,5 odstotka nad povprečjem EU-ja. Pokojnine so v povprečju nizke in tudi podatki o porazdelitvi pokojnin, ko trenutno 28,6 odstotka upokojencev prejema pokojnino, manjšo od 500 evrov, 88,4 odstotka, manjšo od 1.000 evrov, medtem ko pokojnino nad 1.500 evrov uživa 2,4 odstotka upokojencev, so povedni o verodostojnosti teze o upokojencih kot zmagovalcih tranzicije.

Po vašem mnenju torej znotraj obstoječega sistema ni na voljo rezerv za blaženje proračunskega primanjkljaja. Vladni predlog je torej neizbežen?

Nasprotno. Če bi vlada resnično želela doseči takojšnje blagodejne fiskalne učinke, bi z reformo lahko posegla v zloglasni 232. člen zdaj veljavnega pokojninskega zakona (ZPIZ-1), ki vključuje plačevanje psevdopokojnin in socialnih transferjev, kot so državne, izjemne borčevske, poslanske, vojaške, vdovske in še 43 drugih navideznih pokojnin, ki jih ZPIZ izplačuje 145.000 "upokojencem". Dejstvo je, da vsaj četrtina upokojencev prejema pokojnine in socialne transferje, ki niso utemeljeni na vplačanih prispevkih. Če bi te izdatke izločili iz ZPIZ-a, bi ugotovili, da je dejanski delež pokojnin, utemeljenih na plačanih prispevkih, zmernih 9,7 odstotka BDP-ja.

Predlagana reforma pomeni zamujeno priložnost za očiščenje pokojninske blagajne, za vrnitev ZPIZ-a njegovi prvotni vlogi - to pa je zavarovanje pred dolgoživostjo, in ne samopostrežna trgovina posameznih interesnih skupin ter slepo črevo vodenja socialne politike. Vladi je treba priznati začetne dobre namene, ko je kazalo, da bodo izločili vsaj državne pokojnine, prejema jih 16.500 oseb, ki niso bile zavarovane in niso plačevale prispevkov. Po odurni intervenciji SLS-a, pogojevanju podpore ZPIZ-2 v zadnji fazi zakonodajnega postopka, so se državne pokojnine "čudežno" vrnile v zakonsko besedilo. Ta "državotvorna" politika SLS-a nas je vse od njihove uvedbe leta 1999 stala skupaj 400 mio. evrov in nas bo očitno tudi v prihodnje. Vlada se sicer diči z uspehom, da novega podeljevanja ne bo, a zame je to poveden primer o politiki svinjskih sodov, ki vlada pri nas. Skratka, psevdopokojnine in socialni transferji z izjemo varstvenega dodatka bodo še naprej onesnaževali pokojninsko blagajno, zato ni čudno, da so fiskalni prihranki predlagane reforme razmeroma skromni in izrazito dolgoročne narave.
Nasprotniki reforme se sklicujejo na znižanje prispevne stopnje za delodajalce iz leta 1996, ki naj bi gospodarstvu prinesla 8 milijard evrov prihranka. Prihranek, namenjen razbremenitvi gospodarstva ter dvigu v visokotehnološko družbo, tega cilja po trditvah sindikatov ni dosegel, še več - končal naj bi v "zasebnih žepih" ter za lastninjenja podjetij. Kakšen vpliv je po vašem mnenju ta poteza imela na gospodarstvo, je to res zamudilo priložnost? Bi ponoven dvig prispevne stopnje za delodajalce rešil blagajno?

Gre za primer socialne demagogije, ki jo v kontekstu reformnega procesa izvajajo sindikati. Znižanje prispevne stopnje za delodajalce v letu 1995 s 15,5 odstotka na 8,85 odstotka je bilo nujno, saj so se podjetja dušila v ekscesnih bruto stroških dela. Tudi po znižanju znaša breme prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še vedno visokih 24,35 odstotka in so nad evropskim povprečjem. Če tedanja vlada ne bi sprejela tega ukrepa, bi izgubili še več delovnih mest v industriji. 8 milijard se ni prelilo v žepe kapitalistov, ampak so precejšnjemu delu slovenske industrije omogočile preživetje na svetovnem trgu.

Sprašujem se, ali sindikatom ni dovolj, da je 112.000 najinih sodržavljanov brez dela. Kakršna koli razmišljanja o dvigovanju prispevnih stopenj ali davkov bi morala biti v luči stagnantnosti in katastrofalne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva anatema. Če želimo nova delovna mesta, moramo ob dani produktivnosti stroške dela znižati, in ne zvišati.
Uvedba socialne kapice bi tistim z višjimi prejemki prinesla olajšavo pri plačevanju prispevkov. Bi vi podprli tak ukrep, pa čeprav bi stanje pokojninske blagajne, temeljno težavo te reforme, še poslabšalo? Bi dodana konkurenčnost odtehtala manjši dotok sredstev?

Sam eno glavnih težav vidim v aktuarski nepravičnosti trenutnega pokojninskega sistema, tj. premajhni povezanosti plačanih prispevkov in pokojnin. Prispevki za zavarovanje niso navzgor zamejeni, najvišja pokojnina pa je zgolj štirikratnik najnižje. Že zdaj je za povprečnega moškega zavarovanca donosnost njegovih prispevkov realno negativna, s podaljševanjem upokojitvene starosti pa se bo samo še poslabšala. To pomeni, da prihaja do izjemne redistribucije, primarno znotrajgeneracijske.
Temeljno vprašanje, na katero bi moral pokojninski zakon odgovoriti je, kaj je pokojnina. Pokojnina, utemeljena na vplačanih prispevkih, je lastninska, in ne socialna pravica. Če imamo sistem pokojninskega zavarovanja, se moramo zavedati, da gre za zavarovanje pred dolgoživostjo in ne pred revščino. Aktuarska pravičnost zahteva zgolj, da se prerazdeljuje denar od tistih, ki ne dosežejo pričakovane življenjske dobe, k tistim, ki jo presežejo.

Naš sistem pa meša elemente bismarckijanskega in beveridgijanskega sistema in je zato netransparenten, nepravičen in na koncu dneva tudi fiskalno nevzdržen. Če bomo v prihodnosti želeli vzpostaviti aktuarsko pravičen pokojninski sistem, kot sta npr. švedski model virtualnih pokojninskih računov ali pa nemški Riesterjev točkovni sistem, bo neizbežna uvedba socialne kapice, ki jo poznajo razumno urejeni pokojninski sistemi.
Nižajoča se stopnja blaginje v Evropi, ki je med drugim posledica selitve delovnih mest in kapitala v države tretjega sveta, se vse bolj financira z zadolževanjem. Kako bomo ta račun plačali - se bomo morali z nižanjem socialnih pravic in prejemkov, vključujoč pokojnine, na dolgi rok sprijazniti? Po drugi strani, ali je res obremenitev plač s prispevki, vključno tistimi za pokojnine, pravi razlog za nekonkurenčnost? Kako lahko npr. nemška in italijanska tekstilna podjetja pri višjih plačah preživijo, naša pa izgubljajo boj s kitajskimi tekmeci?
Dejstvo je, da je Slovenija v zadnjih treh letih postala stagnantna družba. V odsotnosti vsaj zmerne, reciva 3-odstotne gospodarske rasti, postanejo razdelitveni konflikti v družbi akutni. Slovenija je imela to srečo, da je v svojo veliko depresijo leta 2009 vstopila v razmeroma dobri javnofinančni kondiciji, z zmernim 23,5-odstotnim deležem dolga v BDP-ju. Žal smo z ekspanzivno fiskalno politiko javnofinančno sliko v pičlih treh letih iznakazili.

Bliža se trenutek streznitve, da v nedogled ne moremo več porabiti, kot ustvarimo. Naša današnja skromna blaginja je navidezna in temelji na izposojanju. Kar vsak peti evro, izplačan iz proračuna, je izposojen. Ugotoviti bomo morali, da je z našim družbenoekonomskim sistemom, ki temelji na plenjenju in iskanju rent, nekaj hudo narobe in da bo nujna vzpostavitev institucionalnega okvirja, ki bo spodbujal ustvarjanje in ne prerazdeljevanja. Brez razvoja podjetništva bo slovenska družba še naprej obsojena na stagnacijo in zmanjševanje blaginje vseh razen vladajoče oligarhije. Seveda je vprašanje, kako preseči zdajšnje stanje družbene anomije in vsesplošnega nazadovanja. Menim, da ne potrebujemo nič drugega kot razumno pravosodje in nizke davke, vse drugo bi prišlo samo od sebe.
Seveda bi bilo brezumno ob 5,5-odstotnem proračunskem primanjkljaju zniževati davke. Ne, imperativ fiskalne politike bi moral biti zmanjšanje javne porabe. Za politično nehvaležno zmanjševanje javne porabe pa potrebujete močno, legitimno vlado, ki ne trpi za Dunning-Krugerjevim sindromom in ni ugrabljena od interesnih skupin.

Naslednjo vlada čaka nehvaležna naloga, sam jo imenujem politika rdečega flomastra - črtanje cele vrste agencij, zavodov, svetov, direktoratov, inšpektoratov, veleposlaništev in navsezadnje ministrstev, ki onesnažujejo institucionalni ustroj ter preprečujejo pojavnost vitke države.
Plače pri nas so previsoke, a ne neto, bruto plače, tiste, ki so relevantne za delodajalca. Zdravilo za konkurenčnost je znižanje bruto plač, kar pa zahteva reze v javno porabo.
Drugi del vašega vprašanja je ključen za prihodnost Slovenije. Vprašati se moramo, kakšno sestavo gospodarstva smo v zadnjih dveh desetletjih vzpostavili, da onemogoča izplačilo primerljivih plač našim zahodnim sosedom. Vprašajte se, zakaj lahko podjetja, kot so Attolini, Kiton ali Brioni, prodajajo moške obleke za 3.500 evrov, zakaj Caruso, Corneliani in Zegna za 1.500, naša Mura pa jih ne more niti za 300 evrov. Potem ni čudno, da v Murski Soboti težko izplačujejo minimalne plače, njihove neapeljske in milanske vrstnice pa uživajo tudi trikrat višje plače. Odgovor na vaše vprašanje je torej produktivnost, ne fizična, ampak vrednostna. Proizvajamo izdelke, ki pri kupcih niso prav zaželeni. Zakaj je tako, pa je že druga zgodba.