Oglas
Čakanja je po njegovih besedah dovolj, zato so reforme nujne. Sindikati, ki zaradi med drugim podaljšanja upokojitvene starosti žugajo celo z referendumom, bi se morali zavedati svoje odgovornosti. "Gre za nek absurd - politične stranke, vlada za svoja dejanja polagajo račune vsaka štiri leta, sindikati, ki imajo kot eden izmed socialnih partnerjev odločilno vlogo pri vseh pomembnih spremembah zakonov, aktov, pa ne gredo niti skozi nek proces kontrole. Že desetletja imamo ene in iste 'face', praktično imamo opravka z despoti," pravi.
Z Mastenom smo se pogovarjali tudi o preostalih aktualnih gospodarskih vprašanjih. Kdo je odpovedal v primeru Vegrada in drugih podobnih zgodb, zakaj obdavčitev luksuza ni prava rešitev za krpanje proračunske luknje in kako dolga je ciljna ravnina pred izhodom Slovenije iz krize … Odgovore najdete v spodnjem intervjuju.
Dejstvo je, da je zdajšnji pokojninski sistem dolgoročno nevzdržen. Delodajalci pokojninsko reformo pogojno podpirajo, sindikati z DeSUS-om na čelu pa ne. Je očitek, da vlada rešuje krizo na plečih delavcev, upravičen?
Ne vem, zakaj bi v tem primeru krizo reševali na plečih delavcev. Kriza je namreč relativno kratkoročen fenomen, pokojninska reforma pa je namenjena dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema. Tisti, ki danes delajo, ne dobivajo pokojnine, ampak si s tem zagotavljajo dohodek za pozneje, ko bodo šli v pokoj, tako da je ta očitek nesmiseln. Krizo bi reševali na plečih delavcev, če bi se povečali prispevki za pokojninsko blagajno za zagotovitev njene vzdržnosti. Pokojninska reforma pa učinkuje ravno obratno, zato je ta trditev absurdna, nelogična in nesmiselna.
Vlada bo nekoliko spremenjen predlog pokojninskega zakona, če ne bo do konca meseca prejela "konstruktivnih pripomb", septembra poslala v DZ. Bi morala zaradi razhajanj s partnerji javno razpravo kljub nujnosti sprememb podaljšati in preprečiti morebitna zaostrovanja razmer, kot vemo, sindikati napovedujejo celo referendum?
Čakamo že približno šest let. V tem času se nismo uskladili, noben konkreten ukrep ni bil sprejet. Vlada je že popustila glede daljših prehodnih obdobij, tako da bomo v Sloveniji, npr. kar se tiče upokojitvene starosti, šele čez dolga leta prišli na povprečje EU-ja. Tu gre za otročje trmoglavljenje na drugi strani. Jasno je namreč, v katero smer morajo iti spremembe. Pobudniki referenduma se bodo morali začeti zavedati svoje odgovornosti, in sicer odgovornosti do ljudi, ki se bomo upokojevali v prihodnje, torej do prihodnjih upokojencev. Referendum napovedujejo zelo nonšalantno, brez pravega zavedanja posledic, ki bi jih zavrnitev reforme imela na socialni status prihodnjih upokojencev.
Burna pa so tudi (ne)pogajanja s sindikati javnega sektorja. Bi morala vlada ne glede na posledice (napovedana stavka, zdravniki množično umikajo soglasja za nadurno delo ...) vztrajati in, če bo treba, odpovedati kolektivno pogodbo ter v plače poseči z intervencijskim zakonom?
Denarja v proračunu ni in nobena stavka, lepa beseda, pobožna želja, plemenita misel in sočutje do ljudi ne bodo pričarali denarja v proračunu. Vlada ima na voljo dvoje - ali uveljavi ukrepe, ki jih je napovedala, ali pa preloži del teh ukrepov na prihodnost in se zdaj še dodatno zadolži. Torej bomo to plačevali v prihodnosti. Vsaka skrbna gospodinja pa bi nekaj naredila na tej točki, v okviru realnih finančnih zmožnosti. Odmisliti pa bi morali nerealne finančne okvire, ki smo jih bili vajeni v preteklosti.
Kot ste že sami dejali, denarja v proračunu ni. Proračunsko luknjo želi vlada z varčevalno naravnanima proračunoma za leti 2011 in 2012 zakrpati tudi z višjimi prilivi. Uzakonila je višje trošarine, prihaja pa tudi davek na nepremičnine, ki je prav tako naletel na številne kritike. So ti ukrepi ustrezni za zmanjšanje primanjkljaja in hkrati izhod Slovenije iz krize?
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Konsolidacija javnih financ mora potekati z iskanjem novih prilivov v proračun in/ali zmanjševanjem izdatkov. Katero koli dodatno obdavčenje, ki bremeni stroške gospodarstva, bo ali podaljšalo okrevanje po krizi ali pa ga popolnoma ustavilo. Zato je smiselno, da čim več prilagajanja poteka na strani omejevanja izdatkov, kar pa privede na že v predhodnem odgovoru omenjene težave.
Kdor koli, ki bi mu napovedali, da bo v prihodnosti moral plačevati več davkov, bo protestiral, a prek tega bo treba it. Prav omenjene trošarine, sploh pa davek na nepremičnine, še v najmanjši meri vplivajo na konkurenčnost gospodarstva, praktično ne bremenijo gospodarstva. Pri nepremičninskem davku o ciljni višini davka ne bi smelo biti debate, mogoče pa je treba razmisliti glede morebitnih administrativnih omejitev, ki bi lahko na nepremičninski trg uvajale določene distorzije.
Bi bilo vredno ob tem razmisliti tudi o davku na luksuz?
Če bi prešteli vse jahte in avtomobile ter jih obdavčili 99-odstotno, bi ugotovili, da se iz tega naslova ne da dobiti nekega resnega denarja. Na drugi strani pa je sklad nepremičnin pri nas neprimerno višji. Glavno premoženja ljudi izhaja prav iz nepremičnin. In če se vsi strinjamo, da naj tisti, ki imajo več, tudi več prispevajo v proračunsko blagajno, potem tu ni nič spornega. Ta obdavčitev luksuza je navadna floskula, saj so, na primer žgane pijače, goriva, cigareti, ki so v bistvu luksuz, že obdavčeni s trošarinami.
Po besedah ekonomista Velimirja Boleta je glavna zavora hitrejšega okrevanja slovenskega gospodarstva velika zadolženost podjetij. Bi lahko rekli, da je k zlomom nekoč paradnih konjev gospodarstva v veliki meri prispevala pogoltnost vodilnih, ne le recesija?
Absolutno. In temu lahko rečemo pogoltnost ali pa neprevidnost pri upravljanju strukture kapitala podjetij, ki je šla čezmerno v smeri dolgoročnega in tudi kratkoročnega dolga. Bole pa je predstavnik podjetja (Bole je višji znanstveni sodelavec Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, op. a.), ki je leta 2002 izdalo brošurico, ki je točno to predvidela oz. tudi svetovala. Torej da se naše banke izkoristijo kot kanalizator narodnogospodarskih prihrankov v slovenske "blue chipe". Dolg podjetij se je zgodil prek bank in to zdaj imamo.
Avgust je v večji meri zaznamovala farsa v Vegradu. Direktorica Hilda Tovšak svoj odhod, h kateremu jo je pozval celo državni vrh, pogojuje z zanjo ugodnejšo prisilno poravnavo, odšel je prvi nadzornik Klemen Boštjančič ... Bi morala država v tem primeru ostreje nastopiti oz. kakšni bi sploh lahko bili ukrepi, glede na to, da je manjšinski lastnik?
Moč je sorazmerna z velikostjo deleža in prva omejitev države pri tem je manjšinski delež. V tem primeru zato ključno vlogo države vidim v tem, da prek svojih institucij zagotovi pravno varstvo vseh deležnikov, od upnikov naprej. Torej da se v največji mogoči meri omejujejo zlorabe, ki bi se lahko zgodile v navezavi nekaterih deležnikov s predstavniki. Tu gre za skupek zasebnih interesov, kjer lahko določeni deležniki z dobrimi povezavami izposlujejo ugodnejši rezultat kot drugi, vpleteni v to žalostno zgodbo. Upam torej, da bodo državne institucije učinkovito zaščitile interese predvsem zaposlenih, bank, dobaviteljev ...
Tudi v zgodbi Preventa Globala, lani Mure, se zdi, da se država loti gašenja požara, ko je že prepozno in delavci, ki ostanejo brez dela, pristanejo na zavodu za zaposlovanje ter tako na ramenih davkoplačevalcev. Je po vaši oceni razlog preveč luknjasta zakonodaja, slab inšpekcijskinadzor ali nekaj tretjega? Kako bi takšne zgodbe lahko preprečili?
Na prvem mestu je etika menedžmenta. To lahko deluje preventivo, vse drugo pa je korektivno in na žalost prepozno. Če organi upravljanja ne premorejo dovolj etike, se zgodijo takšne zgodbe. In v primeru Vegrada ne moremo govoriti o etičnem obnašanju organov upravljanja. Državne institucije bodo sankcionirale morebitna kazniva dejanja, na žalost pa je to le korektivno.
No, če imamo dobro zakonodajo, bi torej potrebovali hitrejše postopke, da bi vso to škodo lahko vsaj malce omejili?
To vsekakor, se strinjam z vami, da če bi bila zakonodaja v določenih postopkih hitrejša, ne bi bilo časa za manipulacije, ki smo jim zdaj priča v Vegradu - ali bo prisilna poravnava ali ne … Največ vzvodov pa ima tukaj gotovo menedžment. Ta lahko naredi največ dobrega in tudi največ slabega. Začne pa se pri vzgoji - kako se nekdo na položaju obnaša do svojih zaposlenih, poslovnih partnerjev ... Če ni prvi imperativ tega človeka, da se ne sme goljufati, da ne smeš delati nečesa, kar lahko negativno vpliva na premoženjsko stanje vseh deležnikov, bo škoda vedno narejena in le malo se je lahko popravi. Pri nas gre za težavo etičnih vrednot, ki jih imajo neke elite, ki se pri nas gibljejo med politiko in gospodarstvom.
Število brezposelnih bi lahko do konca leta preseglo t. i. magično številko 100.000 ...
V bistvu je brezposelnost že zdaj večja, zaradi državnih ukrepov ima namreč veliko ljudi službo, nima pa dela. Efektivno je bila ta magična številka že presežena.
No, podjetnik Ivo Boscarol je v enemu izmed televizijskih pogovorov dejal, da gre do 40.000 več brezposelnih pripisati tudi sindikalistom, ki so med recesijo izsilili dvig minimalne plače, in da bi zato morali odgovarjati. Zadnji sicer zavračajo, da je ta ukrep zvišal število brezposelnih, pa vendarle - je bila ta "popustitev" vlade sindikatom napačna odločitev?
Seveda je bila napačna, to je popolnoma jasno. Podobno kot pri pokojninski reformi lahko rečem, da ne vem, ali se sindikati zavedajo odgovornosti, ki jo nosijo s tem početjem. Nimamo pa instrumentov, da bi jih klicali na odgovornost. Lahko se je pogajati, če ne nosiš odgovornosti za svoja dejanja. Gre za nekakšen absurd - npr. politične stranke, vlada za svoja dejanja polagajo račune vsaka štiri leta, sindikati, ki imajo kot eden izmed socialnih partnerjev odločilno vlogo pri vseh pomembnih spremembah zakonov, aktov, pa ne gredo niti skozi neki proces kontrole. Že desetletja imamo ene in iste "face", praktično imamo opravka z despoti.
Če končava malce bolj optimistično: Nemčija je imela v drugem četrtletju po 20 letih rekordno 2,2-odstotno rast BDP-ja. So to spodbudni podatki tudi za Slovenijo, ki je v gospodarskem smislu precej vezana nanjo? Smo res priča začetku konca krize, kot je optimistično napovedal premier Borut Pahor?
Nemčija ni imela rekordne rasti BDP-ja, ampak boljšo od pričakovane. V tem primeru smo lahko veseli predvsem za Nemce, saj v trenutnih razmerah stanja v Nemčiji v povezavi s Slovenijo ne moremo gledati na takšen način kot prej. Težava je namreč primanjkljaj povpraševanja na svetovnih trgih, kar posledično pomeni, da je stroškovna konkurenčnost tista, ki zdaj bistveno bolj določa tržni položaj neke države. Tu pa za nas zaradi določenih ukrepov, ki sva jih prej omenila (npr. dvig minimalne plače), ni optimizma. Mi smo uvajali ukrepe, ki delujejo ravno narobe - ti so poslabševali stroškovno konkurenčnost, namesto da bi jo izboljševali. Zaradi tega na žalost ta podatek iz Nemčije ne daje tolikšne mere optimizma za Slovenijo.
Kdaj pa lahko vendarle upamo na izboljšanje slike slovenskega gospodarstva?
Izboljšalo se gotovo bo, ampak vprašanje je tudi, s katerimi cilji se bomo zadovoljili. Če želimo še naprej dohitevati naše zahodne sosede, kar nam je do zdaj v povprečju uspevalo, moramo rasti hitreje. Dokler se ne bomo izvili iz tega krča in neaktivnosti na področju reform, pa se bo ta ciljni horizont podaljševal in bo lahko zelo dolg.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje