Z Gertrud Rantzen, predsednico Slovensko-nemške gospodarske zbornice, smo se v intervjuju med drugim pogovarjali o letnem poročilu zbornice, težavah pri tujih naložbah, vzrokih za prenos proizvodnje iz črnomaljskega Secopa na Slovaško in o slovenskem gospodarskem stanju, kot ga vidijo nemška podjetja v naši državi.

Pred dnevi je zbornica predstavila svojo letno poročilo, v katerem je tudi objavljena anketa o poslovnem položaju v Sloveniji. Zanimivo je, da je lani 59 odstotkov vprašanih nemških podjetij v Sloveniji menilo, da je trenutni gospodarski položaj slab, letos pa tako meni kar 70 odstotkov od 572 sodelujočih podjetij v letošnji raziskavi. Kje so vzroki za ta še bolj črnogled pogled?

Razlog za takšen slabši rezultat je verjetno zaradi podjetij, ki poslujejo na lokalnem trgu v Sloveniji. Vidijo namreč, da poraba pada, če pa pada poraba, imate položaj, da ne zaslužijo dovolj denarja in da morajo v najslabšem primeru odpuščati zaposlene. To pa tudi pomeni, da se ustvari nekakšen krog, da ljudje ne morejo iti v novo porabo. To je položaj, s katerim se trenutno soočajo podjetja. Občutek je, da ne prihaja do okrevanja, da v Sloveniji še nismo prišli do dna.

Sodeč po izsledkih raziskave, objavljene v letnem poročilu, so se nemška podjetja v Sloveniji zelo negativno izrekla glede davčne obremenitve, naraščajoče korupcije, neučinkovite javne uprave, še najbolj pa jih je motila plačilna nedisciplina? Kakšne pa so rešitve za te težave?

Glede korupcije - to je neke vrste občutek, to ni korupcija v neposrednem smislu, gre za to, da obstajajo določena omrežja in da je tujim vlagateljem težko prodreti v ta omrežja. Glede plačilne nediscipline - obstaja že davčni ukrep, da mora podjetje dati poročilo AJPES-u. Tako se nadzoruje, kdo plačuje. Država in davkarija namreč ne dobita davka na dodano vrednost, če podjetja ne plačujejo računov. Drugo pa je vprašanje izterjave.

Glede davčnih obremenitev - plače niso previsoke, so na normalni ravni. Toda visok je delež, ki ga mora plačati delodajalec za davke in različna zavarovanja. To je za Nemce in v primerjavi s sistemom, ki ga imamo v Nemčiji, previsok delež.

Na predstavitvi letnega poročila je bila osrednja tema težave pri vlaganju - torej o odprtosti Slovenije do tujih naložb. Menite, da je Slovenija do tujih vlaganj odprta zgolj deklarativno, v resnici pa je drugače, da tuji vlagatelji niso tako dobrodošli v Sloveniji.

Zagotovo so naložbe v Sloveniji dobrodošle, če ste eden od desetih največjih svetovnih igralcev. Toda ne ujamete manjših vlagateljev, srednje velikih podjetij, ki na prvi pogled niso pomembne tržne znamke. Bolj ste osredotočeni na večje igralce. To je ena zadeva.

Druga zadeva je, da sicer imate različne instrumente za podporo naložbam, niso pa ti instrumenti zelo poznani v Nemčiji ali v drugih državah. Pogrešam torej promocijo Slovenije kot države zanimive za poslovanje in naložbe, ki bi jo izvajale slovenske institucije, kot so JAPTI, Trgovinska zbornica Slovenije in tudi veleposlaništva.

Ena izmed tem, ki je v zadnjem času v središču pozornosti slovenske javnosti, je usoda črnomaljskega podjetja Secop. Christof Droste iz družbe Hella Saturnus Slovenija je dejal, da je usoda Secopa posledica nekonkurenčnosti Slovenije, da je zato lastnik podjetja, nemški holding Aurelius, prenesel proizvodnjo na Slovaško. Toda sindikati poudarjajo, da je imel Secop dobiček in da je bil uspešen ter da odhod Secopa ni povezan s slovensko davčno politiko in dvigom minimalne plače. Izpostavljajo t. i. hlastanje za dobičkom nemškega holdinga Aurelius. Kakšno je vaše mnenje?

Takšne odločitve so vedno odločitve, sprejete glede na razmere na mednarodni ravni. Če pogledate zgodovino podjetja Secop oz. nekdanjega Danfossa, boste videli, da so že pred leti zaprli tovarno v Nemčiji in jo umaknili na Kitajsko. Kajti trg za te izdelke ni več v Nemčiji, ampak na Kitajskem. V Evropi imajo trenutno dve tovarni - ena je na Slovaškem, druga pa v Sloveniji.

Take vrste izdelkov se soočajo z zelo veliko svetovno konkurenco. To je izdelek, ki potrebuje več inovacij. V tem smislu ima odločitev podjetja, da proizvodnjo iz Slovenije prenese na Slovaškem, tri razloge. Prvi razlog je celotni proizvodni strošek. Ne samo strošek dela, ampak celotni proizvodni strošek je na Slovaškem za okoli 40 odstotkov višine stroška proizvodnje v Sloveniji. Drugi razlog je, da je produktivnost v Sloveniji enaka kot na Slovaškem. Prav tako je davek na dobiček v Sloveniji precej večji kot na Slovaškem.

Če prenesete proizvodnjo iz ene v drugo države, je to po navadi zaradi cenovne tekme. Tovarna na Slovaškem ima prostor, kjer lahko razvijejo in izdelajo nov izdelek. To namreč mora storiti podjetje - razviti mora nov izdelek, da lahko obstane v tej zelo težki svetovni konkurenci.

To je odločitev podjetja v Nemčiji, ki pa je odvisna od razmer na svetovnem trgu. Ne strinjam s tezo, da gre tukaj le za hlastanje za dobičkom, da skuša lastnik le izvleči dobiček. Ne vem, ali je bila tovarna v Sloveniji dobičkonosna, ker nimam podatkov. Z vidika stroškov pa je za podjetje ugodneje, da ima proizvodnjo v eni tovarni kot v dveh.

Ali lahko še kakšno druga slovenska tovarna doživi isto usodo kot Secop?

Podobno se lahko zgodi tudi tovarnam v drugih državah, če se proizvodnja, denimo, prenese v Slovenijo. Pred nekaj leti je npr. Hella zaprla tovarno v Veliki Britaniji in prišla nato v Slovenijo. Odvisno je tudi od izdelkov, ki jih izdelujete v Sloveniji. Če imate izdelke, ki so konkurenčni na svetovnem trgu, če imate izdelke, ki niso tako konkurenčni na svetovnem trgu, a imate notranji trg za te izdelke, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v drugih državah nekdanje Jugoslavije, potem se verjetno to ne bo zgodilo tako kmalu. Vedno je odvisno od posamičnega izdelka - ali se ga izplača izdelovati v Sloveniji ali ne.

Lani ste v intervjuju za naš spletni portal dejali, da bi slovenska vlada lahko storila več glede protikriznih ukrepov (omenili ste slabo podporo slovenskim izvoznikom oz. slabo financiranje podjetij). Kako ocenjujete slovenske protikrizne ukrepe po enem letu? Je bil kakšen napredek? Ste enakega mnenja?

Niti ne. Zelo tesno sodelujemo s slovenskimi oblastmi, da bi videli, kako lahko podpremo slovenske dejavnosti zunaj Slovenije. Seveda imamo določeno podporo pri izvozu, pri sodelovanju na sejmih, da dobimo nove kupce in nova naročila. To je zelo pomembno. Vidimo napredek glede tega, čeprav se bi lahko še vedno storilo več. Pričakujemo, da bo slovenska vlada bolj podprla majhna in srednje velika podjetja.

V Sloveniji je dolgo veljalo - ko bo Nemčija iz krize, bo tudi Slovenija. Češ: Sloveniji ni treba nič storiti, vse bodo storili Nemci oz. nemška gospodarska rast. Toda zdi se, da to ne velja - nemško okrevanje je veliko uspešnejše kot slovensko. Zakaj?

Tukaj je zelo preprost odgovor. Nemčija je storila domačo nalogo že pred krizo. Uveljavili smo nove zakone, več vlagali v človeški kapital, v delavce. Imeli smo različne ukrepe med krizo. Imeli smo nove zakone - omogočili smo, da so lahko zaposleni delali krajši čas, a so dobili isto plačilo, in sicer zato, ker so imeli iz preteklih let zalogo nadur.

Imeli smo prožnost na trgu dela, dogovorili smo se s sindikati, da lahko delavec zbira nadure, ki pa se niso izplačale. Te nadure se lahko izkoristijo v času krize ali pa za predčasno upokojevanje. To je bil glavni, osrednji razlog, zakaj je lahko Nemčija lažje prišla iz krize. Ti ukrepi so bili zelo dragi, toda nujni v tistem času, da se je lahko vlagalo. Rekli smo si: "Če bomo vlagali zdaj, bomo hitreje prišli iz krize."

Slovenija je v krizo prišla malce pozneje kot Nemčija, v Sloveniji smo čutili posledice krize približno šest mesecev pozneje kot v Nemčiji. Toda zdaj to ni več svetovna kriza, zdaj je tudi bolj notranja kriza, kriza slovenskega ekonomskega položaja.

Tukaj prihaja do pomanjkanje vlaganja v delavce, zaposlene, da bi dobili boljše kvalifikacije, da bi dosegli višjo produktivnost. Imate dobra in uspešna podjetja, toda na splošno bi morali več vlagati v večjo produktivnost, v nove stroje, v posodabljanje celotnega delovnega procesa. Ne samo vlaganje v izobraževanje ljudi, ampak v celoten delovni proces.

Na zbornici imamo, denimo, naslednje dneve posebne seminarje - t. i. World Class Manufacturing, tj. primere proizvodnih praks najboljših podjetij. To je en način, da pokažemo na trajno usposabljanje ljudi in kaj lahko storimo v proizvodnji, da bi dobili boljše izdelke z nižjimi stroški. To ima v Nemčiji določeno tradicijo, v Sloveniji pa je to še v povojih, v fazi učenja, saj je to prva kriza po osamosvojitvi Sloveniji.

Zdaj je pravi čas za odločitev, kateri so pravi ukrepi, zdaj je pravi čas za odločitev, kam želi iti Slovenija. Ali želite iti bolj v proizvodnjo, želite bolj razvijati storitvene dejavnosti, ali se želite bolj usmeriti v raziskave in razvoj. To se morate odločiti zdaj. Zdaj je pravi čas za to odločitev.

Občutek imam, da pobude za obiske gospodarskih delegacij (Bavarska, Mecklenburg-Predpomorjansko, Posarje) prihajajo bolj z nemške kot slovenske strani? Da je slovenska stran bolj pasivna. Ta občutek drži?

Če gledamo nemško-slovensko gospodarske odnose, je občutek pravilen. V slovensko-nemških gospodarskih odnosih so Nemci bolj aktivni kot Slovenci.

Zakaj?

Verjetno menijo, da imajo tako dobre gospodarske odnose z Nemčijo, da ni treba storiti nič več. S tem se ne strinjam. Imamo dobre gospodarske odnose, toda te odnose je treba tudi obdržati in v to je treba vlagati.

Kako potekajo zadeve glede prometnega koridorja Scanadria? So s slovenske strani prišli pozitivni signali? Ali smo tudi tukaj pasivni?

Zdi se mi, da je podobno. To ni razumljivo. Mogoče bomo morali organizirati in mislim, da bo naša zbornica organizirala obisk delegacije v Mecklenburg-Predpomorjanskem. Zdi se, da je bolj aktivna nemška stran. V času srečanja je bilo zaznati zanimanje slovenske strani, toda ne vemo, kako bodo zadevo spremljali v nadaljevanju.

V Sloveniji se že nekaj časa govori o francosko-nemškem vlaku. Ali francosko-nemški vlak v resnici sploh obstaja ali je to le fraza?

Vedno sem se spraševala, kaj to sploh pomeni. Čeprav sem Nemka, sem se vedno spraševala, kaj pomeni francosko-nemški vlak. Seveda imamo tesne odnose s Francijo, takšni odnosi imajo že zgodovino, saj trajajo že leta. Iskreno povedano, ne morem reči, da je francosko-nemški vlak nekaj realnega, čeprav imamo s Francijo tesne gospodarske odnose. Ni pa nič posebnega.

Vaš rojak Hartmut Mehdorn, nekdanji prvi mož Deutsche Bahna, je slovenski vladi predlagal ustanovitev logističnega holdinga, a je ta ideja naletela na ostro nasprotovanje, tako da na koncu ni bilo nič iz tega, zapletlo se je celo pri plačilu njegovega svetovanja. Ob slovesu je dejal, da v Sloveniji ni mogoče nič storiti, ker so vsi proti vsem. Kakšno pa je vaše mnenje? Je to res, smo res vsi proti vsem in da ni mogoče nič storiti?

Niti ne. Toda včasih lahko imaš tak vtis, še zlasti, če prihajaš od drugod, če si navajen družbe, kot je Nemčija, kjer vedno skušamo kaj storiti skupaj, najti skupni cilj. In mogoče zato lahko Nemec dobi vtis, da je vsak proti vsakomur. Ne strinjam se stoodstotno z njim, razumem pa njegov vtis kot Nemca, če ne poznaš razmer v Sloveniji.

Kanclerka Angela Merkel je napovedala, da bo Nemčija bo v prihodnjem desetletju zaprla vse jedrske elektrarne. Jedrsko energijo bodo nadomestili z energijo iz vetrnih turbin in visokonapetostnih daljnovodov, kar jih bo stalo dve milijarde letno. Kakšno pa je mnenje poslovnih in industrijskih krogov v Nemčiji glede tega? Ali lahko hitra odpoved jedrski energiji škoduje nemškemu gospodarstvu?

Podjetja in poslovni krogi menijo, da se ni mogoče v nekaj letih popolnoma odpovedati jedrski energiji. Vsi smo zelo inovativni glede tega, kako se lotiti vprašanja preskrbe z energijo v prihodnje. Ta politika, ki jo trenutno zagovarja Angela Merkel - da se bomo v srednjeročnem obdobju odpovedali jedrski energiji in jo nadomestili z energijo iz obnovljivih virov -, je bila že dogovorjena v času prejšnje vlade, v času rdeče-zelene koalicije, leta 2002.

Potem smo imeli zamenjavo vlade in t. i. "cik-cak" spremembe smeri politik glede jedrske energije. To je bilo tudi pred dogodki na Japonskem. Če smo realistični: ni se mogoče v nekaj letih popolnoma odpovedati jedrski energiji in jo nadomestiti z energijo iz obnovljivih virov. Soočamo se namreč s tehnološkim izzivom. Bo mogoče, toda ne v od petih do desetih letih, mogoče v od petnajstih do dvajsetih letih.