Gre za enega od primerov, ki je na sodišču zato, ker je švicarska centralna banka v začetku leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto pri 1,20 franka za en evro, kar je močno prizadelo posojilojemalcev v švicarskih frankih. Ker sistemske ureditve problematike, za katero si prizadeva Združenje Frank, ni, posamezne primere tožb bank rešujejo sodišča.

V omenjeni zadevi so trije tožniki v okviru primarnega tožbenega zahtevka uveljavljali ugotovitev ničnosti dveh kreditnih pogodb. To so utemeljevali s tem, da naj bi sklenitev posojila v tuji valuti nasprotovala prisilnim predpisom, da kreditni pogodbi nista imeli dopustne podlage, da naj bi šlo za oderuški pogodbi in da naj banka ne bi izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti.

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve med drugim poudarilo, da je bistvo sodbe Sodišča EU-ja v zadevi Andriciuc oz. primeru romunskih posojilojemalcev, v kateri je to začrtalo smernice za presojo ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnosti, predvsem v tem, da mora stopnja informiranja potrošnikov dosegati določeno intenzivnost, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja. Spomnili so, da v času sklepanja teh pogodb ne slovensko pravo ne pravo EU-ja nista nalagali tako specifičnih zahtev.

Posojilojemalec mora biti seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati posojilo, in imeti možnost za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic. A pretirana skrb za potrošnika, kot je navedlo vrhovno sodišče, ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve. Ravnotežje med njima izraža pojasnilna dolžnost.

Vrhovno sodišče je isto ugotovitev navedlo tudi v nekem drugem primeru. V njem je razveljavilo odločitev višjega sodišča o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih, a je primer vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje.