Beseda se je vrtela okoli protestov in voditelj je zastavil vprašanje: "Zakaj na teh protestih ni Nine Pušlar?" Njegovo posredno sklepanje je bilo preprosto – ker je uspešna in se ne pritožuje. Dela za svoj uspeh in nima časa za kaj drugega. Bolj kot ta zaključek je nevarno splošno uveljavljeno prepričanje, da je molk tihi konsenz. Če te kaj ne moti, ostani tiho. In če se le da, sramežljivo skrivaj svoj uspeh. Pokaži lažno skromnost. Prepričanje, vcepljeno v DNA naroda.

Zakaj Zlatko hodi na proteste in Nina Pušlar ne? Zakaj Magnifico hodi v Spar, in ne Mercator? Zakaj gre Janez Novak na volitve in Marija Novak ne? Takšna vprašanja so nevarna iz dveh razlogov: izničujejo temeljno pravico do svobodne volje in v trenutku postavijo nasprotje med junakom in zlikovcem. V sami osnovi si Nina Pušlar in Zlatko nista prav nič različna. Oba odgovorna zgolj za svoj uspeh. Kot vsak izmed nas.

Sklepati, da je uspešnost izvajalca odvisna od prodaje albumov v Sloveniji, je smešno. Obdobje zlatih plošč je 30 let za nami. Prodaja fizičnih izdelkov je v Sloveniji nizka, če upoštevamo, da zlata plošča pomeni 2000 prodanih fizičnih albumov in platinasta 4000. Pisalo se je leto 2017, ko je Siddharta prejela zlato in platinasto ploščo za albuma Infra in Ultra. Jan Plestenjak je zadnjo platinasto ploščo prejel leta 2018 (Dvigni krila). Medtem ko je digitalni trg ostal v kameni dobi.

Sorodna novica Vsak klik na Partisu ali YouTubu pahne slovenskega glasbenika v (še večjo) krizo

Da je Nina Pušlar lani prišla iz svojega več kot desetletnega boja na slovenski glasbeni sceni kot zgodba o uspehu, je rezultat odrekanja, izgub, prilagajanja, dela, tudi sreče in predvsem nastopanja v malodane vsaki slovenski vasi, preden je zares napolnila ljubljanske Križanke v drugem poskusu (prvič pred stoječim občinstvom). Tudi Zlatko je rezultat odrekanja, izgub, prilagajanja, dela, tudi sreče in predvsem nastopanja pred malodane vsako slovensko mladinsko postavo. Njun "uspeh" je temeljil na ljudeh, ki so stali skupaj pod odrom. Ti niso čez noč več smeli stopiti skupaj. In zdaj tako Nina kot Zlatko stojita na trgu, ki ga ni in kot takšnega ga ne more upravljati niti nevidna roka. Ideja, da bo na ta trg posegla država, je iluzorna. Krik in molk sta v tem trenutku popolnoma izničena.

In med tem brezglavim rinjenjem skozi zid nazaj v "normalo" se nehote postavljajo temelji "nove normale", kjer bodo obstali samo še "naši" uspešni. Kdor kaže znake upora, je nehvaležen in nevreden priznanja. Nihče ne vidi priložnosti, da se zgradi nova normalnost, ampak vsi težijo k temu, da se povrne stara. Tudi če za to v procesu izgubijo sami sebe. Časi so negotovi in vedno bolj se kristalizira misel, da bodo preživeli le veliki in inovativni.

"Ljudje si zapomnijo, kdo hodi v teh dneh nastopat zastonj," so besede, ki se vijejo iz prostorov ljubljanskega kulturnega prostora, ki bo letos praznoval stoto obletnico delovanja. Tudi izvajalec si zapomni, kdo je v dneh še pred koronskim zaprtjem plačeval za nastope. Vračamo se na staro ceno. Po pravilu tihega konsenza nihče ne dvigne glasu, samo ohranja tišino. Ampak saj res, to je Slovenija, muzika je tu 'džabe'. Prosto po Zlatku: "V muzki je zaplet. Sreča ni pleh. Deset spotov, tri plate to ni uspeh."

Tišina v glasbi je hermenevtična oaza – neke vrste zatišje pred "hrupom". Za glasbeno tišino štejejo kompozicijsko dobljeni segmenti, kjer se tišina uteleša s sredstvi zvoka. In kjer umirjenost stanja zvoka glasbene tišine preskoči v neki drugi prostor: prostor neintencionalnega, ki dejansko spodbuja asociativne in kognitivne poti. V tišini vsak človek sliši, kar želi. Hkrati pa človek v absolutni tišini znori v 45 minutah, pravi stroka. Svet je (s)lep.