"Maska vam je padla," je po prvem valu postal klasični mimobežni pozdrav neznancev, ki mu v večini primerov sledi zbegano gledanje nazaj, če je hiteči pred nami ulovil sporočilo. In v najboljših primerih zapoznel, skoraj da v obrambi, odgovor: "O, hvala." Množica mimobežnic. Zdaj so ostali samo še pogledi za tistimi, ki mask nimajo na obrazu. Življenje je maskiran karneval, v katerem pokažete svoj obraz s tem, ko ga skrijete.

"V pravem mestu, hodite, veste," s temi besedami se začne uvod v film Usodna nesreča (2004) in nadaljuje: "Trčiš v ljudi. Ljudje se zaletijo vate. V LA-ju se te nihče več ne dotakne. Vedno smo za to kovino in steklom. Mislim, da toliko pogrešamo ta dotik, da se zabijamo drug v drugega, samo zato, da nekaj čutimo." Ulice, po katerih smo hodili, je bilo nemogoče primerjati z vrvežem v času t. i. "rush hours" sredi New Yorka ali Londona. Zdaj se zdi, da se uniformiranost zamaskiranosti samo še preslikava iz metropol v vasi. Okolje je razvrednoteno, nima več funkcije. Ostaneta še dve determinanti, ki določata človeka, če gledamo svet skozi prizmo francoskega naturalista Emila Zolaja: dednost in čas, v katerem živimo. Zanj je bil človek del narave, danes je del trženjskih in računalniških analiz.

Kot poudarijo v Netflixovem dokumentarnem filmu The Social Dilemma: Mi smo proizvod. Naša pozornost je proizvod, ki je prodan oglaševalcem. Zolajeva Nana bi v svetu 2.0 preživela veliko lažje kot na zahojenih ulicah Pariza. Je skupek stereotipov o ženskah: od ideala brezobzirne in hladne ženske, ki uničuje moška srca in jih izkoristi samo zato, da bi zadovoljila svoje potrebe in cilje, prek podobe matere do obupane ženske, ki na ulicah išče strast.

Zola je Nani podaril tri življenja, danes bi imela zgolj enega. Verjetno bi si ustvarila profil na Tindru in vrtela okoli prsta vse, s katerimi bi se ujela s pomočjo drsanja palca navzgor. Iz same zabave in dolgočasja. Bila bi jezna na cel svet, ker ji ne dovoli, da živi. In to jezo, brezup, nemoč, negotovost, nevednost, zaskrbljenost bi stresala tam, kjer je še vidna ‒ pa čeprav v majhnem krogcu v obliki avatarja ‒ na omrežjih. Tam, kjer ji je za ceno targetiranega oglaševanja dovoljeno, da benti nad zvišanjem cen v bistroju pod njenim blokom, stiska emotikone srčkov pod objave o živalih, pristane na naslovnici Voguea z izbiro pravega filtra, se zgraža nad pretirano obdelanimi fotografijami Beyoncé v novi kampanji proizvajalca oblačil in navsezadnje pristavi še sama kakšno pikro v kolesje neustavljivega vala teorij zarot.

Njeno mnenje šteje, kar potrjuje sam ustroj družbenega omrežja, ki ob stisku gumba “potrdi”, njene besede objavi. Torej že ni tako nepomembna. Kot tudi ne preostali milijoni uporabnikov. In v svetu, kjer ima vsak svoj prav, so vsi drugi nasprotno misleči ali nemisleči lažnivci. Ni več avtoritet. Le kako bi bile, če že resni novici o zapiranju trgovin ob nedeljah sledi humorna reklama, ki vzbudi željo po nakupih. In ko po dnevnoinformativni oddaji sledi Armageddon. Navsezadnje, ko po Trumpu sledi Gospod Bean. Meje med resničnostjo in fikcijo so v svetu 2.0 že zdavnaj zabrisane. Kdo posluša, če vsi govorimo?

"Ne ukvarjam se s tem, da ljudje nečesa ne verjamejo. Vsak ima pravico razmišljati, verovati, verjeti ali ne verjeti v kar koli že. Menim, da je prepričevati prepričanega o nečem izguba časa in energije. Prepuščam ljudem, da živijo po svoje. Slej kot prej vsak spozna resnico," je dejala mednarodno prepoznavna virologinja Tatjana Avšič Županc v oddaji Nedeljski gost na Valu 202.

Marsikdo si v tej zmedi navzkrižnih mnenj samo želi, da bi zaslišal v ozadju glas Davida Attenborougha, ki bi v pomirjajočem tonu v slogu pripovedovanja znotraj cikla dokumentarnih filmov Naš planet po naštevanju grozot, ki se dogajajo okoli nas, dejal: “A ni treba, da je tako.” In ponudil katarzično rešitev v preostanku oddaje.

Utrujeni, kajne? Toliko se je zgodilo, a še vedno nič.