A pričanja advokatov trojke pred parlamentarci so pokazala prav to, zaradi česar se podpora EU-ja sesuva. EU-elita tudi v grški tragediji vztraja v trdnjavi arogance, vzvišenosti, podeljuje si samoodvezo odgovornosti, s čimer kaže svojo vsenavzočo in kričečo odtujenost od ljudi. Ni nobene kritične refleksije napačnih ocen in učinkov varčevanja, ni priznanj o demokratični nelegitimnosti in odsotnosti nadzora nad trojko.

EU gre brez temeljnega obrata v konceptih in vizijah na še ene evropske volitve. Barrosove lanske besede, da je politika varčevanja trčila v svoje robove, so danes le odmev ropota PR-mašinerij. Ljudje v EU-ju, posebej na njenem južnem obrobju, morajo razumeti krizo, se odrekati in varčevati, vodja Evropske komisije ob plači, "težki" 25 tisoč evrov, prejema še 3.750 evrov za stanovanje ali hišo v Bruslju in 1.400 evrov dodatka za zabavo. Da, za zabavo. Evropski poslanci vsak mesec prejmejo 4.299 evrov pavšalnega nadomestila za vodenje pisarne, za porabo katerega jim ni treba predložiti niti enega računa. Evropa dveh hitrosti je v resnici Evropa dveh realnosti. Brez razumevanja duha kriznega časa in brez zavesti o samoomejevanju elit se EU-aparat, funkcionarski in birokratski, v tej sliki kaže kot zaveznik zmagovalcev krize – bank, korporacij in drugih centrov moči.

Odgovor evropskega parlamenta na slabo javno podobo EU-ja je slej ko prej enako birokratski kot politična in mentalna agenda voditeljev EU-ja – 16 milijonov evrov vredna propagandna kampanja, ki naj bi ljudi prepričala, da gredo volit. Ta akcija poliranja EU-brendov po svoje simbolično zveni kot priznanje stanja brez idej in alternativ. V to praznino vstopajo antiideje in antipolitike – evroskepticizem, rasizem, egoizem, nesolidarnost. In od izvorne zasnove združene Evrope, celine, ki je afirmirala socialno državo in varstvo človekovih pravic, v mnogočem ostaja le še marketing in oglaševanje preteklih zlatih časov.