Morda je v uvodu to vredno poskusiti, četudi se komu zdi za šalo, v resnici zveni precej zares. Na vprašanje "Zakaj ne podpirate obravnave in sprejema zakona o RTV po nujnem postopku?" bi se odgovor v skrajšani obliki glasil: "Ker sta vlada in koalicija povsem zgrešili 'point' in je treba na to glasno opozoriti." Na drugo vprašanje "Zakaj nasprotujete pobudi omenjenih treh sindikatov in društva, naslovljeni na mandatno-volilno komisijo DZ?" pa bi zvenelo podobno: "Ker so pobudniki-aktivisti zgrešili 'point' in se pobude ne da podpreti." Mimogrede, ne gre za tri sindikate, pač pa za enega, poklicnega-novinarskega (SNS), znotraj katerega je organizirana koordinacija (KNS) in društva (DNS) z istem naslovom sedeža - kot že večkrat doslej videno z namenom ustvarjanja vtisa večjih razsežnosti, kot v resnici so.

Glede vladnega predloga za sprejem zakona po nujnem postopku ni vredno zapravljati dosti časa. Vsaj v postopkovnem delu. Vsakdo, ki na tablici ali telefonu pogugla "nujni postopek", se iz zadetkov prve strani v času jutranje kave poduči, kako poteka, čemu je namenjen iz zakaj je širša razprava izključena. Materialna podlaga (143. člen PoDZ-1) je jasna, ob nespretnem pleteničenju o učinkih za preprečitev težko popravljivih posledic za delovanje države pa predlagateljev namen - politiki podrediti upravljavsko-nadzorne organe in uredniško ter vodstveno strukturo zavoda. Da bo jasno, ko v tem kontekstu omenjam politiko, ne gre za politiko "en général", za urejanje razmer na določenem družbenem področju ali za družbene odnose, kot so jih dojemali starogrški filozofi, pač pa za natančno določeno družbeno-aktivno skupino ljudi (stranke, vlada, parlament, itd.) s svojimi prepričanji in nazori, ki jih sicer legitimno zastopajo v družbenem življenju. Vsebinski del predloga spremembe zakona prav tako ni sprejemljiv, z njim se vračamo korak nazaj, na podlage iz devetdesetih let, ko je bil namen zakonodajalca morda celo plemenit, vendar smo z izvajanjem takratnega zakona kot družba in država 'pogrnili' na izpitu. Je pa širša družbena razprava o tem nujna, vsaj na način in v obliki, kot smo se tega lotili v času ministrovanja ministrice Širce. Seveda pošteno in iskreno, brez naknadnih političnih podtaknjencev v končni obliki, zaradi česar je takrat zakon padel.

Kaj pomeni pobuda novinarskega sindikata državnemu zboru? Če gre verjeti njihovi predstavnici, da je sindikat pripravljal vsebino sprememb zakona ali sodeloval pri njeni pripravi, potem je pobuda za razrešitev članov upravljavskega organa najbrž le spreten medijsko podprt manever, ki naj prepriča javnost v nujnost posega politike v javno radiotelevizijo. Težko je namreč verjeti, da bi od mandatno-volilne komisije v resnici pričakovali, da odstavi skoraj celoten organ. Sodne odločbe iz prejšnjega mandata so glede tega zgovorne - poseg v posamezni mandat ni zakonit in pomeni tudi poseg v avtonomijo javne radiotelevizije. Če se kdorkoli obregne v objektivnost poročanja novinarjev informativnega programa, je takoj deležen zmerjanj, da posega v novinarsko, uredniško in institucionalno avtonomijo - še preden do razprave sploh pride. Ergo, dojemanje kolegov novinarjev, kaj predstavlja poseg v njihovo avtonomijo in avtonomijo javne radiotelevizije, je zelo tankočutno, zaznavanje posegov ali poskusov posegov pa izjemno. Ali je možno, da niso bili pazljivi in so spregledali, da ravno poziv MVK kliče po posegu v avtonomijo RTV? Da temu ni tako, bo težko prepričati kogarkoli. Zaključki se ponujajo sami - obstajajo različne stopnje zaznavanj posega v avtonomijo, sami posegi so različnih intenzitet in tolerančni prag do njih je variabilen ter subjektiven. Ko govorimo o omenjenih avtonomijah, ne govorimo vsi istega jezika, to je povsem očitno.

Ne glede na izgovore, kaj so eni počeli prej, gre tako pri pobudi kot pri predlogu zakona v nujnem postopku za poseg v avtonomijo javne radiotelevizije - kar nameravajo drugi storiti zdaj!