Največja nevarnost, ki jo lahko doživi sodobna družba, so naivni politiki. Huje je le, če so politiki razočarani nad politiko. In v Sloveniji se je zgodilo prav to. Dobili smo celo generacijo naivnih politikov, ki so po novem nad politiko tudi razočarani.
Pred nekaj tedni je postal razočaran nad vsem Gregor Virant, zadnje dni pa se kot kak prekmurski Hamlet skozi politično realnost prebija Radovan Žerjav. Da je razočaran nad politiko, v obupu vije roke. Logično bi sicer bilo, da je politik, razočaran nad politiko, pravzaprav razočaran nad samim sabo, a ta stopnja samorefleksije je tista malenkost, ki zrelo družbo loči od družbe kock Lego. In zdaj o naivnosti. Koalicijski politiki niso razočarani nad politiko samo po sebi, razočarani so nad največjo koalicijsko stranko SDS − le da si tega ne upajo povedati na glas. In tu stopi na plano neizmerna naivnost kot največja nevarnost v življenju politika. SDS ima že v vsem obdobju svojega obstoja enak “modus operandi”. S tega stališča je najbolj konsistentna stranka našega političnega prostora in ji je treba za to čestitati. Naj bo vladna stranka ali stranka v opoziciji… Vedno se vede enako, zvesta svojemu načelu, da nima načel. In ko so tako pred letom tisti, ki so danes razočarani, skočili v koalicijo s SDS, je bilo neverjetno, da niso kot izkušeni politiki vedeli, kako deluje SDS in kako deluje njen predsednik. Danes, ko se čudijo in bežijo iz koalicije, dajejo vtis ovčke, ki je šla prespat v levjo kletko, ker ji je lev pisno in črno na belem zagotovil, da je ne bo požrl.

Ta strahotna naivnost Slovenske ljudske stranke na eni strani in Državljanske liste na drugi nas je pripeljala do položaja, iz katerega se bo zares težko izmotati. Ker se jima bo v kratkem z umikom iz koalicije pridružil tudi vedno-znova-izstopajoči Desus, so vse te stranke nevede vzpostavile možnost za ustanovitev slovenskega cesarstva. Z odstopi namreč ministri predsedniku vlade podarjajo ministrska mesta, on pa jih z veseljem jemlje pod svoje pokroviteljstvo. Ko odstopi še Erjavec, lahko predsednik vlade prevzame tudi njegov resor, in če bo vodil vlado, finančno ministrstvo ter zunanje ministrstvo, mu lahko na Trgu republike brez sramu potisnemo žezlo v roke. Še posebno ker je, kot že tolikokrat, pravilno predvidel, da opozicija ni sposobna sestaviti vlade. Namreč tisti, ki v opoziciji niso razočarani nad politiko, so vsaj strahovito naivni. Razen predsednika socialnih demokratov, ki je grandiozen. Vse kaže, da to predsedniško mesto grandioznost prinaša s seboj, saj je bil grandiozen že Pahor, zdaj pa je prav toliko, če še ne bolj, grandiozen Igor Lukšič. Še najmanj naiven in razočaran je Zoran Jankovič, to pa zato, ker je zamrznjen.

Ta galerija grotesknih tipov pa nas je, kljub naivnosti in razočaranju nad politiko, pripeljala v zelo zapleten položaj: nikakor nam namreč ne bo uspelo ratificirati pristopne pogodbe Hrvaške k Evropski uniji. To dejanje pa bo najbrž v naši ljubljeni Evropi povzročilo kaj več kot le pomilovalen nasmeh in dvignjene obrvi. Da o hrvaški reakciji sploh ne govorimo. “Fantastični dan” današnjega predsednika republike je bil zaman, saj smo s Hrvaško znova na točki nič oziroma, kot bi rekli tisti iz zavoda, “smo pri 25. juniju 1991“.

Ker je položaj zapleten celo za logično analizo, pojdimo počasi. Namen Hrvaške, ki bi rada v evropsko zvezo držav brez meja s prostim pretokom ljudi in kapitala, otežuje to, da s Slovenijo nima določene meje. Če meje nimaš, pa jo izjemno težko odpraviš, da bi se kapital in ljudje in v našem primeru še ladje in ribe lahko prosto pretakali po združeni Evropi. Ker je problem tako zapleten, vlada ni hotela prevzeti odgovornosti in ga je kot vroč kostanj potisnila parlamentu, ta pa bi ga najbrž potisnil narodu na referendum, če se nekdo ne bi spomnil, da smo referendum o tej temi že imeli. “Kakšen fantastičen dan!”

Žal pa je to le prva težava iz 25. junija 1991, druga pa je Ljubljanska banka. Preprosto povedano: Hrvati bi radi tako Evropo kot denar, mi pa jim dopovedujemo, da se morajo za Evropo odreči denarju oziroma ga prepustiti vegavi usodi sukcesije. Ker če bodo Hrvati na sodiščih iztožili denar, ki ga ne Ljubljanska banka ne Nova Ljubljanska banka seveda nimata, bomo tožbe plačali mi, slovenski davkoplačevalci. To bi dobesedno pomenilo, da bi Slovenci plačali Hrvatom pridružitev k Evropski zvezi. Tak razplet pa bi jasno pomenil takojšnjo smrt vseh političnih elit, ki političnim elitam ne diši. “Ne protesti, pregnala bo nas banka kriva!” bi vzkliknil nesmrtni bard.

In kakor koli se bo zdaj že odločila slovenska politika, Hrvati bodo žrtve. Ali se bodo prisiljeni odpovedati Evropi ali pa denarju … Vloga žrtve pa je vedno dobra za image v mednarodni skupnosti. Povedano drugače: Hrvati so se v dvajsetih letih sosedskega preigravanja pripeljali v zmagovalno situacijo predvsem zato, ker so ves čas nastopali enotno! Naivna in sama nad sabo razočarana slovenska politika, nezmožna sprejeti odločitev, o kateri naslednji hip ne bi podvomila, pa nas je vse skupaj pripeljala v položaj, ko se bomo osramotili ne le pred Evropo, temveč s precedenčnim primerom tudi pred vsem civiliziranim svetom.