A kljub vsemu se zdi, da slovenski protesti nosijo v sebi dvojnost. Tisti, proti katerim so uperjeni, so prepričani, da bi jih preprečil že dober navijaški zakon, tisti, ki protestirajo, pa so limitirani zgolj na protest. Ki pa bo za novo družbeno realnost, žal premalo.
Drugače povedano; protesti imajo vgrajen v sebi nesrečni instrument, zaradi katerega se vsak protestnik sčasoma prične počutiti kot tepec.
Gre pa tako: Vsi tisti, ki smo pomagali rojevati sedanjo državo s protestiranjem v začetku devetdesetih let, se danes počutimo kot tepci. Ker, kako pa naj se človek počuti, če še pomni Roško in vzklikanje: »Janša, Janša Janša«, danes, po več kot dveh desetletjih pa spet stoji na bog ve katerem trgu v Sloveniji in spet kriči: »Janša, Janša, Janša«! Če to ni shizofrena situacija, pa res ne vemo, kaj je. Drugače povedano; danes protestiramo proti državi, ki smo jo s protestiranjem ustanovili.
Lastninjenje prihodnosti
Problem protesta je torej v tem, da v sedanjosti protestiramo proti krivični preteklosti - svetle prihodnosti po protestih pa se zmeraj znova polastijo isti drekci pekci, proti katerim danes protestiramo. Če že ne isti, pa vsaj enaki. Vendar se v slovenskem primeru, glede na novo izvoljenega predsednika republike, poprotestne prihodnosti praviloma polastijo isti drekci pekci. Enaki pa čakajo na vrsto.

Teorija govori o tem, da bodo iz protestov zrastla nova družbena gibanja, ki se bodo transformirala iz aktivnega državljanstva v strankarsko realnost in čez dvajset let bomo spet stali po trgih ter kričali nad ljudi, ki bodo jutri najrazločneje vpili v megafon. Proces se dogaja skozi vso zgodovino in celo na Slovenskem, kjer je zgodovinski spomin krajši kot so zadnje čase izjave Gregorja Viranta, ima beseda »protestant« svojo zgodovinsko konotacijo. Še drugače; nobena težava ni s protestom nagnati današnje skorumpirane elite, težava pa je ustoličiti ljudi, ki jih po dvajsetih letih ne bo treba naganjati. Na ta način bi vsaj današnjo mladino obvarovali, da se ne bodo leta 2032 počutili kot tepci.

Toda kako preprečiti, da ne bodo protesti in njihovo sporočilo jutri posiljeni s strani preoblečenih elit? Novoizvoljeni predsednik meni, da z združevanjem. Toda koga ali kaj združiti? »Razklano ljudstvo« je biblična fraza, prav tako je biblična fraza »upanje«, ki kot paranoični papagaj frfota okoli avre novoizvoljenega predsednika. Združevanje v biblijskem smislu je nasploh problematično; le poglejmo vse te težave, ki so nastopile po združitvi Adama in Eve!
#nasavlada
Če se že da demonstrirati, je najbrž mogoče s pomočjo Facebooka doseči tudi pravično družbo! Imenujmo vlado in se ji vsi ponudimo za prijatelja. Vlada z dvema milijonoma prijateljev, bi bila najširša koalicija v zgodovini slovenske demokracije! Potem jo »lajkamo« ko so nam njena dejanja všeč in »dislajkamo« ko bi ga vlada lomila. Je pa težava, ker Facebook zadnje čase resno ogroža Twitter, kjer bi se brez dvoma organizirala opozicija proti »Facebookovski« koaliciji. Kar bi bilo logično, kajti če se sedanji protesti rojevajo na Facebooku, ni dvakrat za reči, da v boju za medmrežni prestiž, bližnja bodočnost ne prinaša še »twiteraških« protestov. Ti bodo krajši, parole omejene na 140 znakov, udeleževali pa se jih bodo le intelektualci.

In končajmo, kjer se je vse začelo - v Mariboru. Maribora Ljubljančani, ki hvalijo boga za Ikeo v Celovcu, da jim ni treba prek Trojan, ne razumejo. Nikoli ga niso in nikoli ga ne bodo - ker se niso nikoli potrudili razumeti ga.
Je pa težava; ker so vsi vodilni mediji v Ljubljani in ker tudi ti ne razumejo Maribora, ga posledično ne razume celotna slovenska javnost. Zato se človeku želodec obrača, ko posluša medijsko-analitično seciranje mariborskih dogajanj. Tam nihče ne govori o hipnem propadu največjega industrijskega mesta v tem delu Evrope, o duhovni izsušitvi celotne pokrajine in o brezsramni kraji s strani cerkvenih očetov. Politični analitiki, ki vidijo v vzrokih, ali povodih za mariborske proteste semaforje in Kanglerja, bi morali nujno zamenjati službo!
Ubiti mrtvo mesto?
Bistvo protestov je skrito v bistvu mesta in ustaviti proteste bo pomenilo ubiti mesto. Kako ubiješ mrtvo mesto, pa je vprašanje, ki ga veseljaki zapuščajoči tonečo županovo barko, z mislijo na naslednjo ladjo, žal ne bodo rešili.
In če je Ljubljana začela slovensko tranzicijo v devetdesetih, jo je Maribor letos končal. Ljubljana je leta 1990 sicer računala na tranzicijsko zmago, a je, kot po navadi, v Mariboru izgubila. Ena nič na ulicah v okolici Ljudskega vrta.