A takrat se mi je zdelo najpomembneje, da otroci sploh berejo. Danes se z največjim uspehom kitijo ravno te, poenostavljene verzije besedil: Garfield, Matematika v stripu, Cankar v stripu, Ustava v stripu ... Očitno nis(m)o več zmožni poglobljenega branja. Niti se ne smemo čuditi skrb zbujajoči skromnosti besedišča in vse prepogostem komuniciranju mladih v mešanici slovenskih in angleških izrazov ali celo kar s piktogrami.

Lahko se sicer tolažimo, da se to dogaja povsod, saj so naši 15-letniki po mednarodnih raziskavah še vedno nadpovprečni v rezultatih bralne pismenosti (čeprav trend že kaže upadanje), a to nas ne bi smelo zadovoljiti. Kajti naši otroci ne uživajo v branju, deklice izražajo sicer nekaj več zadovoljstva kot dečki, oboji pa so krepko pod povprečjem v primerjavi z drugimi sodelujočimi v PISI 2018. Zakaj se nam to dogaja?

Za iskanje možnih vzrokov (vedno jih je več), je zanimivo pogledati raziskave. Učitelji bi jih, seveda, lahko našteli kar nekaj, a naše mnenje večinoma ne šteje, zato se bom raje posvetila izsledkom raziskav, torej dejstvom.

Recimo: raziskava psihologinje Karin James je pokazala zanimiv odnos med učenjem pisanja in napredkom v branju, saj je snemanje možganske aktivnosti pokazalo, da se je "bralno omrežje" aktiviralo med prostoročnim pisanjem. Pomembno povezavo pokaže tudi raziskava, ki je temeljila na primerjavi treh nalog pisanja (črke, stavki, eseji) s pisalom in tipkovnico: učenci so ob tipkovnici potrebovali bistveno več časa za sestavljanje stavkov in eseja kot tisti s pisalom, drugi so napisali daljši esej, pisali so bolj popolne stavke in število idej je bilo večje. Pisanje pa je v naših šolah vedno bolj izjema kot pravilo, učitelj, ki zahteva pisanje v zvezke, pa zastarel.

Številne raziskave so pokazale tudi, da internet vpliva na način dojemanja informacij, učenci strani ne berejo več od leve proti desni in od zgoraj navzdol, temveč bežno preletavajo besedilo in iščejo le informacijo, ki jih zanima. Več kot uporabljajo splet, bolj se morajo boriti, da se osredotočijo na dolga besedila. Friedman je opisal spreminjanje svojih miselnih navad ob uporabi interneta: "Skoraj popolnoma sem izgubil sposobnost za branje in globoko razumevanje nekoliko daljšega članka. Moje razmišljanje je postalo 'staccato', zapis, daljši od treh ali štirih odstavkov, je že predolg." Grafman pa dokazuje, da neprestano preusmerjanje pozornosti na spletu povzroči, da so naši možgani pri večopravilnosti urnejši, kar pa ovira sposobnost poglobljenega in izvirnega razmišljanja.

Točno to lahko opazimo tudi pri naših otrocih. Na ravni poznavanja informacij zadovoljivi, na višjih ravneh pa večinoma odpovejo. Ali jim sploh damo možnost, da bi poglobljeno brali in razmišljali ali jih le nenehno bombardiramo z vedno novimi podatki, z vedno novimi usmerjenimi dejavnostmi? Učni načrt za vsaj izbirni predmet "Ustvarjalno razmišljanje" ni nikoli doživel niti razmisleka ...

Umberto Eco je sicer zatrdil, da bodo knjige preživele tako zaradi svoje telesnosti kot tudi zaradi vonja, ki ga v digitalnem svetu ne more biti. A ni pričakovati, da bosta tipkovnica in internet zaradi teh spoznanj kar izginila. Spletne skupnosti so tako domišljene in zanimive, da se zdi resnično življenje vse bolj dolgočasno. Ravno zato je še toliko bolj naloga učiteljev, da življenje in delo v šoli osmislijo v resničnem življenju, realnost pač ni še ena od aplikacij. In ne nazadnje je tu še raziskava, katere dejstva so še posebej skrb vzbujajoče: le 50 odstotkov odraslih pri nas bere knjige (če smo natančni: tisti, ki ne berejo, niso v preteklem letu prebrali niti ene knjige ne v slovenskem ne v tujem jeziku, ki bi ne bila povezana z njihovim delom), osnovno raven bralne pismenosti dosega le 31 odstotkov odraslih in približno enak odstotek odraslih svojim otrokom redno bere knjige (na Norveškem je takih staršev kar 90 odstotkov). Zagotovo področje, ki mu je treba posvetiti veliko in še več pozornosti, saj podatki nakazujejo kar intelektualno nazadovanje naroda.

Prižgale so se rdeče luči, oglasili so se alarmi. Strategija dviga bralne pismenosti na višjo raven predvideva niz dejavnosti: vzpostaviti učinkovit družbeni okvir za razvijanje bralne pismenosti, razvijati bralno pismenost posameznikov in posameznic, povečati dostopnost knjig ... A nekako se zdi, da ne deluje. Zato je vajeti v svoje roke prevzela vlada: naj se ustanovi nacionalni svet za bralno pismenost, v katerem bodo strokovnjaki s področja pismenosti od predšolske vzgoje do tretjega življenjskega obdobja ter predstavniki vladnih resorjev. Ena glavnih nalog sveta bo spremljanje izvajanja strategije. Kot so naloge številnih drugih "svetov": da spremljajo, se seznanijo, podajo (neobvezujoče) mnenje ...

Kako je že rekel Churchill? Če želiš, da se nič ne spremeni, ustanovi odbor. Ali pa komisijo. Ali pa (nacionalni) svet ...

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}