Tretjo uro je večina že končala igro, so risali, brali, pisali ... Četrto uro pa so predlagali, da bi se končno začeli učiti. Kaj pa? Kar koli!

Nikoli nis(m)o otroci pretirano radi hodili v šolo. Jaz nisem rada hodila, vi verjetno tudi ne, velika večina res ne. Mene je 'zagrabilo' šele na podiplomskem študiju. A smo pač sprejeli svojo dolžnost in odgovornost in to je bilo to. Nihče nas ni vprašal, kaj bi, kako bi, ali bi.

Danes nas preveva miselnost, da bi moral biti ves pouk užitek, da bi otroci vse znanje morali usvajati navdušeno in notranje motivirani. Žal ne gre tako. Otroci imajo že zgodaj svoje interese, nekaj jih zanima, nekaj malo manj, nekaj pa sploh ne. In ta pestra paleta različnih interesov je zastopana v vsakem oddelku. Le kako zadostiti vsem?

Trenutno so usmeritve, da se bo otrok angažiral, če ga bo zanimalo. Pa je dovolj, da se angažiraš le, če te zanima? Jaz menim, da ne, saj bi na tak način vzgajali, izobraževali ali delovali preveč enostransko. Ne smemo privoliti v tak padec standardov, saj otroci pozneje pravzaprav ne bi zmogli delovati kot aktivni državljani, niti ne bi bili vredni zaupanja glede na splošne, obče človeške vrednote. Takšni otroci bi bili zainteresirani le zase, za svoje ugodje, za svoje interese, to je pa zelo daleč od bistva človeka.

In ja, marsikaj počnemo narobe. Najbolj narobe je, da se nam otroci zasmilijo, takoj ko čivknejo, da je nekaj težko, da nečesa ne zmorejo, ne znajo ... In že plane pokonci ves odrasli svet in s skupnimi močmi premostijo težavo. Otroci pa potem to le še spretno izkoriščajo in se niti ne trudijo več. Poznate zgodbo o deklici in metulju, ki mu je deklica pomagala tako, da je naredila luknjo v zapredek in je metulj brez napora zlezel na prosto, potem pa ravno zaradi tega umrl? Metuljem je napor, s katerim morajo razdreti ovoj, potreben, kajti v tistih trenutkih srce zelo močno bije, tako nastali pritisk pa jim požene kri po krilih, ki se razširijo in usposobijo za letenje. Mislim, da je analogija očitna.

In kaj še delamo narobe? Zelo narobe je tudi izvajati pritisk na ocene. Kar naenkrat bi vsi morali dobivati samo petke. Ukrep je ravno nasproten od prejšnjega – truditi se jim ni treba, dobivati bi morali pa same petke. Otroci imajo naravni čut, vedo, koliko zmorejo in so v samoocenjevanju zelo realni. Že v prvem razredu. Potem pa so zadovoljni tudi s trojko. A pritiski povzročijo, da so otroci v stresu že, če je njihov dosežek le 95-odstototen. Ker pod pritiskom velikokrat popustijo, imajo posledično občutek, da so nenehno neuspešni. Kako boš imel rad nekaj, kjer si po mnenju tebi pomembnih ljudi večno neuspešen?

Otroci se tudi v šoli radi učijo, kar jih zanima. Malo manj radi tisto, kar jih ne, a jih z različnimi dejavnostmi pogosto pritegnemo tudi pri 'manj ljubih' predmetih. Zagotovo pa terja to veliko napora od učitelja. Predvsem pa se problem 'nemaranja' šole, pretirano potencira. Vsepovsod, od medijev do družabnih omrežij, se ustvarja šolofobija s poudarkom na neizmerni obremenjenosti, zahtevnosti, neživljenjskosti nekih posameznih 'krivičnih' in 'nepedagoških' primerih, ki jih interpretirajo in komentirajo tisti, ki sploh niso bili vključeni v konkretno situacijo. Ustvari se slika, ki je prepogosto na glavo obrnjena resničnost, a škoda je že narejena. Večinoma se sklicujejo na pravico enega otroka, ki je, seveda, nad pravicami drugih otrok. In potem situacije urejajo (pre)številni odrasli, ki v svojem delovanju vidijo le lastni interes, rezultat je pa: veliko babic, kilavo dete.

Kljub vsesplošnemu negativizmu trdim, da je naša šola dobra (ima pa še kar nekaj manevrskega prostora na poti k odličnosti), veliko ima srčnih in predanih učiteljev, zadovoljnih učencev in pozitivnih staršev, ki si izražajo medsebojno zaupanje. Staršev, ki niso večno le na preži za vsako napakico, ki ne preživijo prostih popoldnevov študirajoč šolske zakone in pravilnike, ki se ne vtikajo v učni proces, ki niso 'svetovalci' za ocenjevanje in točkovanje, ki ne delajo domačih nalog, ki se ne učijo pred ocenjevanji znanja. Take, ki so svojim otrokom starši in ne nadomestni učitelji ali borci za odlične ocene.

Zato bi kot 'recept' za delovanje priporočila le: pustite otrokom, da so otroci, ne obremenjujte jih s svojimi neizpolnjenimi ambicijami (velja za starše in učitelje), dovolite jim, da se naučijo postati odgovorni za svoja dejanja, za svoje ocene, za svoje znanje. Največ, kar lahko naredimo, je, da otroka vzgojimo v samostojno, odgovorno osebnost, da bo razmišljal s svojo glavo, pa čeprav bo do tja prišel z dvojkami.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}