Čeprav je to državna nagrada, kot je Prešernova, si, res ne vem, zakaj, ne zasluži televizijskega prenosa, še daljšega prispevka v osrednjih poročilih večinoma ne.

A tokrat ne želim razmišljati o podcenjujočem odnosu družbe do učiteljev in izobraževanja, ampak želim osvetliti neko prezrto, a izjemno pomembno stran.

Za ilustracijo in pomoč se bom povrnila v lastno mladost, v osnovnošolska leta, ki jih je v zaključnem obdobju zaznamoval moj učitelj slovenščine in hkrati tudi moj razrednik. A ni bil le učitelj slovenščine, bil je Učitelj v vseh pomenih besede: prenašalec in hkrati občudovanja vredna zakladnica znanja, na razredne ure je za radovedne prinesel Dalmatinovo Biblijo ali pa fizikalni priročnik, ko nam je zaškripalo; po potrebi je postal inštruktor, celo stavčne člene, besedne analize in odvisnike je znal narediti do neke mere zanimive; bil je tolažnik, zaupnik, zaveznik in poslušalec številnih dilem v občutljivih najstniških letih deklet in neumoren igralec nogometa v ekipi "svojih" fantov. Velikokrat nam je bral, še večkrat pa se je z nami pogovarjal ali pa nas le poslušal.

Predvsem pa nam je zaupal. Zaupanje je za medčloveške odnose tako pomembno kot zrak za življenje. Najbolj "nemogoč" razred je sam odpeljal na zaključni izlet. Tri dni na Veliki planini. Dve noči priložnosti za neumnosti. A nikoli nismo izkoristili zaupanja, ki nam ga je izkazal. Niti niso o njem dvomili naši starši. Brezpogojno so mu zaupali gručo najstnikov, ki jih je razganjalo od hormonov in želja po prestopanju mej. Zapustil je globoko sled v nas vseh.

Nekaj let pozneje sem se vpisovala na Pedagoško akademijo z mislijo, da si želim postati tak učitelj, z mislijo, da želim imeti tak odnos, kakršnega sem bila sama deležna, v otrocih želim pustiti vsaj sled, če že ne pečata, kakršnega je v meni pustil moj vzornik (in čisto mimogrede, zelo natančno sem tudi vedela, kakšna ne želim biti ali postati). Desetletja sem delovala predvsem s posluhom za otroke in po zdravi pameti. A dejstvo je, da sproti opažaš, doživljaš in se ukvarjaš s čisto drugimi stvarmi, sproti so najbolj očitni problemi, težave, ovire, ki celotno sliko zameglijo, lepe stvari se pokažejo šele pozneje. Nikoli pa ne gre pozabiti, da so "otroci v razredu neskončno pomembnejši kakor predmet, ki ga poučujemo (Meladee MyCarty)", da o papirjih, zapisnikih, poročilih sploh ne govorim.

Danes se mi sled, ki sem jo pustila, vsakodnevno potrjuje. Že kar nekaj let sprejemam med svoje učence otroke svojih nekdanjih učencev. Zabavno in hkrati lepo je opazovati mlade mamice in očke, ki te z nasmehom pozdravljajo in se ti predstavijo s pojasnilom: "Vi ste bili pa tudi moja tršica. Ja, pa Natalija vas tudi pozdravlja." Marko, Miha, Tina, Sanela, Ana, Anja ... Pa tudi tisti, ki še nimajo otrok ali pa živijo drugje. Jure, Vid, Domen, Črt, Tine, Dunja, Mojca, Nataša, Tjaša, Martin, Dejan, Žiga ... Pozdravljajo, ponovno vzpostavljajo stik na Facebooku, se z nasmehom in nostalgijo spominjajo skupnih let.

Skoraj neverjetno pa je, da se pravzaprav še vedno spomnim vseh in vsakogar. Za večino še vem, kje so sedeli, kakšne zvezke so imeli, česa smo se veselili, kakšne začetne težave smo skupaj premagovali in kateremu mojemu sivemu lasu (če sploh kateremu) so vzrok. Danes v njihovih otrocih prepoznavam njihove poteze, mimiko, geste, izraze, odnos. V meni so pustili sled. Globoko sled.

Ambiciozna vizija učitelja 21. stoletja sicer predvideva, da je učitelj avtoriteta in spodbujevalec znanja, idej, spretnosti, razumevanja in vrednot, ki naj bi jih učenci pridobili; ekspert za področje učinkovitega učenja; poznavalec spektra metod poučevanja, ki jih je sposoben inteligentno uporabljati ob uporabi primernih slogov organizacije in vodenja in upoštevanju pogojev in možnosti; sposoben kritično razmišljati o izobraževalnih programih in ciljih; pripravljen spodbujati in motivirati vsakega učenca; ocenjevati napredek in izobraževalne potrebe v najširšem smislu. Tako rekoč nadčlovek. A je enako (ali pa še bolj) pomembno tudi, da je učitelj Človek. "S spoštovanjem se oziramo na naše sijajne učitelje, s hvaležnostjo pa na tiste, ki so se dotaknili naših človeških čustev. Kurikulum je nujnost, toda toplina je življenjsko potrebna rožam in otrokovi duši za njuno rast." (C. G. Jung)

Učitelji vedno živijo v srcih, ki se jih dotaknejo. Pomen sledi je sicer spregledan, a dejstvo je, da je učitelj – učenec izjemno močna vez, ki se nikoli ne pretrga. Nenadomestljiva je. Naj bo ta vez tudi lepa. Čim lepša. Vsem želim, da vsaj približno tako lepa, kot sem jo doživela (in upam, da tudi ustvarila) jaz.

_{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}