A jo bom vseeno vzela za izhodišče, da bi pokazala problem umetnega ustvarjanja preobremenjenosti. Problem ustvarjanja šolofobije.

Starši so se odločili, da so otroci s šolo preobremenjeni. Zanimivo – otroci pa ne. Starši bi ukinili ali vsaj zmanjšali število ocen, otroci pravijo, da povprečno ena ocena na teden sploh ni veliko. Starši bi ukinili domače naloge. Saj naloge niso obvezne, le zakaj se sploh obremenjujejo z njimi? Itak učitelji zelo razumevajoče sprejmemo opravičilo, da otrok nima naloge, ker je zaradi treninga/glasbene šole/krožkov/verouka/obiska … ni imel časa narediti. Pravzaprav se šola prilagaja treningom. In glasbeni šoli. In verouku. Obiskom. Bivanju zdaj pri enem, zdaj pri drugem staršu. Tudi mamini pozabljivosti, ker ni dala pravega zvezka v torbo. In očetovi raztresenosti, ker je pozabil natisniti slike živali, ki jih otrok nujno potrebuje, čeprav bi jih lahko tudi sam narisal. Prilagaja se podaljševanju počitnic, prilagaja termine pisanja testov: ne pred počitnicami ali po njih, ne takoj v ponedeljek in tudi ne v petek bolj proti koncu pouka in nikakor ne po uri športa. Že tako ali tako so otroci preobremenjeni s šolo.

Po drugi strani pa večina staršev izbere otroku neobvezni izbirni predmet (tuj jezik) že v prvem razredu, vozijo otroke v šolo zgodaj zjutraj pred poukom zaradi priprav na takšna in drugačna tekmovanja, se strinjajo s povečanjem učne obveznosti z obveznim izbirnim predmetom (drugi tuj jezik) v 7. razredu celo prek zakonsko določenega maksimuma, v popoldanskem času izberejo otroku vsak dan vsaj eno neobvezno dejavnost. Negodujejo zaradi obremenjenosti z nacionalnim preverjanjem znanja, ko pa je Alma Mater rangirala šole glede na dosežke pri NPZ-ju, so množično in z veseljem objavljali rezultate "svoje šole" in visoko mesto, ki ga je ta zasedla.

Definitivno pa bi moralo biti pridobivanje znanja izključno in samo zabavno. Navodilo otroku "pa lepo se imej" in to, da mora biti pridobivanje znanja "zabavno", sta izjemno subjektivni kategoriji. Nekomu je lepo in zabavno že samo to, da je 6 na glavo obrnjena 9 (in obratno), nekdo drug bi se zabaval, če bi lahko sošolca zmerjal, da ima trebuh kot šestica, še naslednjemu bi bila zabava, če bi učitelj stal na glavi, se pačil in prevračal tako, da bi enkrat spominjal na 6, drugič pa na 9. Le malokomu pa je zabavno samo odkrivanje znanja, saj je šolofobija postopoma implicirala mišljenje, da sta zgolj brezdelje in brezskrbnost lepa in zabavna.

Zato sem bila zelo vesela primerjalne analize Pedagoškega inštituta, ki temelji na ugotovitvah iz mednarodnih študij (TIMSS, PISA, PIRLS), v katerih sodeluje tudi Slovenija. Kratek povzetek: naši učenci niso preveč obremenjeni, nimajo bistveno več nalog kot drugje, v zadnjih letih delež obravnavane snovi (recimo pri matematiki) celo pada. Teste pišejo manj pogosto kot drugje, domača naloga samo pri nas ne prispeva k oceni. Letno število ur pouka je v 4. razredu med najnižjimi med vsemi sodelujočimi državami. So pa naši otroci v skupini držav (skupaj s Finsko in azijskimi državami) z najnižjo motivacijo za učenje.

Vse to sovpada tudi z ugotovitvami izjemnega strokovnjaka in psihoterapevta Bogdana Žorža (bi omenila, da tudi z védenjem večine učiteljev, a to res nikogar ne zanima), ki je prav tako poudarjal, da tudi njegove dolgoletne izkušnje kot psihoterapevta za otroke ne potrjujejo, da bi bili šolarji preobremenjeni. Celo nasprotno: že pred nekaj leti je ugotavljal, da je naš šolski sistem tako zelo prilagojen dolgoletnim "zahtevam po razbremenjevanju otrok", da pravzaprav ne predstavlja več nobene resne zahtevnosti. Opisuje srečanja z otroki, ki so skupaj s svojimi starši tožili o preobremenjenosti, v resnici pa se je izkazalo, da je problem v premajhni obremenjenosti. Otrok namreč potrebuje zadostno mero obremenitve, sicer mu začne padati odpornost, zmožnost za premagovanje napora, potem pa mu postane vsak najmanjši napor (pre)veliko breme. Seveda obstajajo tudi resnično preobremenjeni otroci, a to največkrat zaradi številnih obšolskih ali obšolskih dejavnosti.

Ostaja pa problem motivacije, ki je večplasten. Šola bo res morala nekaj narediti, da se pri otrocih ohrani radovednost, vedoželjnost, problem pa je (tudi) v nejasni drži staršev: od otrok (pre)malo zahtevajo in veliko (preveč) pričakujejo. Otrokom je treba dati zelo jasno sporočilo, da je šola nekaj, kar morajo narediti, kar od njih zahtevamo in kar je njihovo. Zato lahko starši še najbolj pomagajo otroku tako, da skrbijo za njegovo "učno kondicijo", za njegove učne in delovne navade, za sprotno in redno delo, saj bodo otroci le tako razvili spretnost vseživljenjskega učenja, brez katere večje perspektive v življenju itak nimajo. S poveličevanjem in stopnjevanjem šolofobije pa povzročajo veliko škodo ne le svojemu otroku, temveč posledično tudi celotni družbi.

_{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}