V kulturi, ki ceni "nabildane" mladeniče in anoreksične mladenke, smo tako rekoč primorani biti vsaj na tekočem z mladostniškim slengom, modo, FB-izzivi, naj risankami in, seveda, najbolj igranimi igricami oziroma dogajanju na spletu nasploh. Mladi vsaj v duhu.

"My favourite toy is PSP." A to je igrača? Tudi prav. Očitno medvedki, punčke in avtomobilčki niso več aktualni. Tako obšolsko delo z otroki zahteva veliko guglanja. Veliko YouTuba. Veliko prostih ur, posvečenih izobraževanju o vsebinah mladih in za mlade.

"A daš ama bab igl?" zažgoli prelestno, modrooko, še ne šestletno bitje v jutranjem varstvu. Tisti "a daš" se nanaša na video, ki naj ga poiščem na YouTubu, "ama bab igl" pa je naslov skladbe. Seveda moraš biti "in", na tekočem, le kako bi sicer vedela, da želi "I'm a Barbie girl"?

Otroci me velikokrat presenetijo, spodbudijo k izobraževanju, raziskovanju. Tokrat dečko: "A daš čalesale?" A daš je ista besedna zveza kot prej, torej želi video. Ampak čalesale? Uf, trd oreh. Še nikoli slišala. K sreči YouTube prepozna tudi razne poskuse iskanja in kaj kmalu zasije nasmeh na otrokovem obrazu ob znanem videu, s prstom pa pokaže: "Tale!" In že vsi prepevajo "Res ne vem, kaj mi manjka …". Ne, otroci, nič vam ne manjka!

Kaj vse bi zamudila, če bi ne bila učiteljica! Najnovejše šlape, pardon, natikače, ki jih je pred 50 leti izdelovala Jugoplastika, pa jih nismo kaj prida marali, danes pa nosijo napis Nike ali Adidas in so z ujemajočimi nogavičkami višek modnih smernic pubertetnic. Fantje niti slučajno niso izvzeti. Kardashianove. Appe za štetje korakov, porabo kalorij … Snapchat. Messenger. Instagram. Jaz bi sicer brez teh védenj čisto mirno in uspešno živela, a so mi potrebna zaradi vzpostavljanja vezi z mladimi.

Z veseljem me otroci tudi podučijo. Do podrobnosti mi razložijo Minecraft, pravila, "levele", vse. In se čudijo, da me to zanima. Sicer me ne najbolj, a moram poznati vsaj osnove. Podobno, kot jaz pričakujem, da znajo vsaj abecedo in poštevanko. In Present Simple, ker ravno angleščino poučujem.

Zelo pogosto nanese pogovor na moja leta. Očitno jim tisto, kar doživljajo z učiteljem in njegova podoba ne gresta vedno skupaj. "Koliko ste stari?" Ker jih dražim in ne povem direktno, skušajo priti do podatka okrog ovinka: če imam kaj otrok, koliko so stari …
"Potem pa ne more biti stara 40 let," sklepa prvi, ko jim povem, da ima moj sin 35 let. "Seveda ne, toliko je stara moja mami," doda drugi in takoj zazija od presenečenja, ko mu povem, da je bila že njegova mati moja učenka.

Nekako med 45 in 80 let je potem njihova zaključna ugotovitev, vsi pa so si edini, da so učiteljice (učitelji tudi, seveda) dovolj mladi oz. mladostni, saj se spoznajo skoraj na vse in razumejo skoraj vse: razumejo njihovo besedišče, sprejemajo njihovo modo, poslušajo njihovo glasbo, gledajo izbrane videosmešnice, ki – mimogrede – sploh niso smešne, razumejo njihove želje. Z njimi skačemo, plešemo, se igramo, hodimo v hribe in na plavanje, jih učimo in se od njih učimo.

A – kljub temu – se bolj kot kadar koli zavedam generacijskega prepada med nami: pol stoletja razlike!

"Ko sem bila jaz toliko stara, kot ste zdaj vi, še nismo imeli televizije, niti avtomobila, niti telefona, za računalnik še slišali nismo…". Gledajo me enako nejeverno, kot kadar začnem: "Pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami …" Once upon a time.

Se mi pa zdi, da je ta prepad v osnovni šoli največji, najtežji, v vrtcu se ga otroci še ne zavedajo, v srednji šoli jim je že kristalno jasno. Med 9-, 10-, 12-letniki pa kar moraš biti vedno mlad, saj si jim pomemben drugi, velikokrat zgled, pogosto celo vzornik. Moraš poznati njihov svet, da jih lahko vodiš, usmerjaš. Zato mi lahko poleg dolgih počitnic zavidate tudi to "mladost". Starcev, namreč, naša družba ne mara. Niti ne mara niti ne ceni.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}