S "tehnično oviro", krivo med drugim za smrt desetletne deklice, ki jo je njena mati skušala na ramenih prenesti čez reko. V vsakem oholem, sprenevedavem bevsku o mejnem prehodu, takem zavestnem pljunku na najosnovnejšo človeško etiko. Na etiko, utemeljeno na krščanskih postulatih, na večinski veri v teh krajih, katere odrešenika rojstvo se slavi v teh dneh. Kaj, mimogrede, danes v tej državi pomeni – biti človek?

Upanje umira z vsako neizglasovano interpelacijo. Z vsakim odlokom namesto zakona. Z vsako tribuno z novimi novimi obrazi, kjer v dveh urah kultura ni omenjena niti enkrat. S potencialno konservativnim bojem za podnebno pravičnost. Z nekaterimi mediji v tej ofucani medijski krajini, ki na tolsto nasedajo konformizmu. S političnim podjarmljanjem te hiše. Z vsakim pozivom k razumu in vsaj osnovnim vrednotam naše družbene pogodbe, ki konča zasmehovan in poteptan. Z diletantizmom v podobi vsakega uradnika, ki zasede funkcijo zaradi preteklih zaslug in politične pripadnosti, strokovnost in profesionalnost pa nista več relevantni merili. Z vsakim posledičnim neartikuliranim "po vsem videzu" ali "skušati razumeti to". Z Dramo, katere obnova se kljub odstopu ravnatelja odmakne, spregleda, pozabi. Z vsakim seštevkom stolpcev "neopredeljeni" in "ne bi šli na volitve". Primerov je neskončno.

Težje kot je, bolj se oklepamo upanja, saj nam v vsesplošnem manku smisla ostaja samo še to. Toliko težje se je posledično soočiti z dejstvom, da ni kar karkoli dovolj dobro. Stara modrost uči, naj nakupovat ne hodimo lačni. Ker ni nujno vsak golob boljši od vsakega vrabca. Včasih je ptič pač ptič. To je tak čas, ko se velja še posebej natanko vprašati, čemu kdo ali kaj počne, kar počne, kakšna je motivacija zadaj.

In ko si velja zapomniti, da država ni gospodarska družba – in da smo na primeru prestolnice videli, kakšno škodo lahko taka identifikacija povzroči. Še pomnimo Rog in nasilno evikcijo? Mar cilj res posvečuje sredstva? Svoboda posameznika in družbe pomeni tudi možnost, postaviti jasne meje relativiziranju. Znati in upati si – reči ne.