Kotla, v katerem so se mešala čustva zanikanja, jeze, premlevanja oz. romantiziranja preteklosti, depresije in nemočnega spraševanja, kdaj pride peta faza (ob)žalovanja – sprejetje. Edino težje od pretvarjanja sebe je sprejemanje vloge nepomembnega drugega.

Ne poznam zgodb tistih, katere podobe so se znašle v ospredju medijske pozornosti, ko so začeli brneti stroji pred Rogom. Niti tistih s transparenti, ko so se še n-tič spremenili ukrepi vlade. Še manj tistih s padajočimi maskami z obrazov na mestni občini ali v državnem zboru. Nasprotna mnoštva v svoji obrambi pišejo novo definicijo svobode govora: cilj upravičuje vsa sredstva. Svoboda govora je postala pravica, da lahko rečeš karkoli, ampak nobeden ti ne sme oporekati. Hkrati pa ne sme nobeden povedati nečesa, česar tebi ni prav, ker takrat pa imaš pravico, da odgovoriš kar koli. Postali smo družba pravic brez dolžnosti in odgovornosti. In družba, kjer odgovori izbrišejo sledi za vprašanji, ker jim je dovoljeno, da so lahko veliko bolj populistični in zavajajoči od dolgočasnih resnih vprašanj.

Tanka meja med svobodo govora in sovražnim govorom se seli z vrha v vse pore že tako razvrednotene hierarhične lestvice, kjer lahko vsak naredi vse. Samo, da ne. Lažje, kot da se spopadeš z lastno nemočjo, je, da se podaš v sizifov boj: 'googlamo', da smo rešeni, tvitamo, da smo slišani, uničujemo, da smo videni, rušimo, da smo. Filozofinja Hannah Arendt je dejala, da je učinkovitost propagande glavna značilnost sodobnih množic. Ne verjamejo v nič vidnega. Ne v stvarnost lastne izkušnje. Ne verjamejo svojim očem in ušesom. Temveč samo svojim fantazijam. Naj se ruši stavba, naj odmevajo streli, tuli sirena, naj divja pandemija, ne verjamem, čeprav vidim in slišim. Sploh se ne zavedamo več, da s solzivcem v očeh ne rešujemo družbe ali kulture, ampak dajemo obliž na svoje čustvene rane.

Mi smo otroci kapitalizma. Mi smo družba: danes imam 'ajfon' 11, jutri hočem 12; zdaj sem pogledala do konca vseh 12 sezon, hočem, ko se zbudim po maratonu “binge watch”, 11 novih. Ves čas hočem všečke, komentarje, ker ves čas potrebujem impulze. In če nimam teh impulzov, iščem druge. Ker preprosto ne znam sobivati sama s svojimi mislimi. Kar cela oglaševalsko-kapitalistično naravnana družba tega noče – da mislim, ker potem ne trošim po njihovem nareku. Oni so začeli oglaševati čustva – srečo, ki jo mi doživimo ob nakupu pralnega praška. V sekundi, ko ostanem sama s svojimi mislimi, sem izgubljena. Kot da so mi vzeli kisik. Ljudje ne morejo niti na sprehod, ne da bi poslušali glasbe, ker bi v nasprotnem primeru ostali sami s svojimi mislimi. Za mnoge največja groza. Največja nesreča. Svetovna senzacija v tej družbi brez težav postane mjanmarski igralec, ki se preobleče v budističnega meniha in proda idejo, da je smisel življenja razmišljanje o sebi. To srečo mu brez kritične distance ali razmisleka zavida tisti, ki ga gleda na zaslonu prenosnega telefona.

In kaj je propaganda? Propaganda je čar, ne prisila. Njen cilj je uistosmerjanje družbe. In njena mobilizacija z množično norostjo. Verjetno je res še edini smisel, da se je Kendall Jenner sprehajala v majici Slayer, potem ko je kitarist skupine Slayer Gary Holt na koncertih nosil majico z napisom “Ubij Kardashiane”. Nasprotja postanejo eno. Takšna je politika.

Francoski pisatelj Jean-Paul Dubois je politiko velikokrat zrcalil v podobi družine in med drugim orisal neko francosko življenje, ko je zapisal: “Že dolgo nismo več to, kar pravijo družina. Z leti so se naša čustva razkrojila in drug od drugega smo se oddaljili, ne da bi bili dovolj lucidni ali pogumni, da bi se ločili. Še danes združeni pod isto streho, in posnemajoč podobo ter navade črede, jemo skupaj ob isti uri. Preostanek časa se ignoriramo kot ljudje, katerih edino dostojanstvo je pretvarjanje, da ne vidijo, kaj so postali.” Zveni znano?

Koronačas se bo zapisal tudi kot čas odsotnosti čutenja. Naj bo to na fizični (voha in okusa) ali metafizični ravni. V trenutku, ko izgubiš čut, se vzbudi občutek izgubljenosti. Izgubiš sebe, in ko ne moreš več računati nase, se obrneš na druge. Se prilagodiš. Lahkotnost zavoženih življenj.