80-milijonski Egipt, najpomembnejša država na Bližnjem vzhodu, je prejšnji teden dobil novega predsednika, feldmaršala Abdula Fataha Al Sisija. Pričakovano in predvidljivo. Sploh po lanskih čistkah v vrstah Muslimanske bratovščine, ki so se ji leta 2012 z 52-odstotno podporo volivcev uresničile skoraj 100-letne sanje. A kmalu je prišla nočna mora – lani poleti je vojska na isti trg Tahrir, kjer so leta 2011 množice zahtevale konec vladavine Hosnija Mubaraka, privabila milijon ljudi in jih izrabila kot podporo za prepoved Muslimanske bratovščine. Od takrat je Muslimanska bratovščina v Egiptu prepovedana, razglašena za teroristično organizacijo, več kot tisoč njenih članov – tudi demokratično izvoljeni predsednik Mohamed Morsi – pa za zapahi, večina je obsojenih na smrt. Vojaška hunta je z državnim udarom tako znova prevzela oblast in Al Sisi je moral zmagati, čeprav uradnim izidom številni oporekajo. Kakšna je podpora hunti, priča dejstvo, da so bila volišča prvi dan prazna, volitve so podaljšali na tri dni in volivcem zagotovili brezplačen prevoz na volišča. Uradno je za Al Sisija glasovalo 92 odstotkov od 46 odstotkov volivcev. Egipt je z nasilnim zatrtjem islamističnega gibanja začel krvaveti, konflikt že dolgo več ni omejen samo na Sinajski polotok.

Predsednik brez države
Na samem vrhu morilskih arabskih tiranov je gotovo Bašar Al Asad, predsednik Sirije. Na pogorišču nekoč oaze miru na Bližnjem vzhodu Asad maršira pokončno. 150 tisoč mrtvih ni pomembnih, prav tako ne kakih 10 milijonov Sircev, ki so morali pred režimskim orožjem in milicami pobegniti iz države, ali pa so ujeti med ognji vojskujočih se strani. Opustošeni Homs, kjer so se marca 2011 začeli mirni protirežimski protesti, je po več kot dveh letih srditih bojev konec maja dokončno padel v roke režimskih sil, a mesto je le še velika ruševina. In takih je v Siriji iz dneva v dan več, Alep na severu Sirije se šibi pod težkimi bombami, Asadu niti kemično orožje ni tuje. Kako brutalno prekanjen je, je dokazal še z uporabo industrijskega klora, ki ni na OZN-ovem seznamu prepovedanega kemičnega orožja, kot je denimo smrtonosni plin sarin. Čeprav vojne še ni konec in bo še trajala, je zmagovalec znan – Bašar Al Asad. In svojo zmago je utrdil še z absurdnimi predsedniškimi volitvami, s katerimi si bo zagotovil še sedem let vladanja. Parodija demokracije, farsa, posmeh državljanom in državi so premile besede za to dejanje - to je eno najbolj perverznih političnih dejanj doslej. Kaj vse so arabski tirani pripravljeni storiti, da bi se obdržali na prestolu? Popolnoma požgati lastno državo.

Hladna vojna v Zalivu
Sirija je tako žrtvovana za bojišče za prevlado na Bližnjem vzhodu. Savdska Arabija na sirska tla izvaža domače džihadiste, Iran finančno in vojaško podpira Asadov režim, na bojiščih Asadu napredovanje omogoča še libanonski Hezbolah, ki ga prav tako podpira Iran. Spopad med Iranom in Savdsko Arabijo ni samo zgodovinski spopad med šiiti in suniti, gre tudi za boj za naklonjenost ZDA. Savdsko-ameriško zavezništvo, utemeljeno na menjavi "nafta za varnost", se je začelo krhati z ameriško neodvisnostjo od zalivske nafte in pa z Obamovo gesto diplomatskih pogajanj o iranskem jedrskem programu. Savdska Arabija bije še eno diplomatsko vojno v regiji, in to s Katarjem, ki že od začetka arabskih vstaj podpira politične islamistične sile, kot je denimo Muslimanska bratovščina. Tako je uradni Riad Katar obtožil, da skuša destabilizirati Zaliv. Poleg Riada so svoje diplomate iz Katarja nedavno umaknili še Bahrajn in Združeni arabski emirati. In to je en blok, ki v političnem islamu vidi nevarno silo, ki jo treba zatreti; drugi blok pa vodita Katar in Turčija, ki menita, da lahko politični islam spremeni regijo. In kdo je v tej zapleteni regionalni bitki zmagovalec in kdo poraženec?